Pa pejmo v Darwin… (vi seveda ne, midva pa vsekakor)

Glede na to da je minilo ogromno časa (dobre tri dni) od kar sem zadnjič videl računalnik, me je kar malo spreletelo in sem se malo izgubil. Sem pozabil kje sem ostal s tole pisarijo, da ne boste za kakšno stvar prikrajšani odnosno ( (: ) dvakrat brali.

Najprej sem bom na  hitro obregnil v Adelaide… Že na prvi pogled mi ni bilo nič kaj prijetno mesto, potem pa tudi drugi in tretji nista prav nič izboljšala situacije. Hostel je bil sicer eden izmed lepših do sedaj, to je pa tudi vse kar bi bilo za pohvalit tam. Izjemno pisana druščina na ulicah, od seveda belcev, kmetov, čudnih tipov, do kitejcev, črncev in seveda prvič tudi ogromno abotov. Ti zadnji so sila čudni tiči, ampak nič ne de, hvala stricu zgoraj za niti ne 24 urni postanek tam.

Alice Springs, mini oaza sredi puščave, kar precej vroče, nekih 35°C, ampak pri borih 20% vlage je kar znosno. Mestece nama je bil dokaj všeč, za spremembo ni bilo ogromno kot so bila prejšnja, ampak tako luštno za hangat (viset) par dni. Na žalost nama čas ni dopuščal preveč mesta raziskat, ker sva vzela izlet za 3 dni v rdeči center.

Popoldne enkrat je vlak pribrcal v mesto, sva počakala na tipa iz hostla, ki naju je zategnil tja, se ukrcala v prikolo in hitro šla naprej. Hostel je bil kar sva tam časa prebila zelo lep, urejen, negovan (:  Rezervirala sva si en dorm, sobo, kjer lahko spijo štirje, se pravi dva pograda, ampak je bil tip taka faca in ker sva preko njega vzela tudi 3 dnevni trip, dal prikolico (dobesedno), kjer je bil notri hladilnik, miza, klima in seveda zakonska postelja, kot se spodobi.

Sedaj pa malo dogajanja… takoj sva peš skočila do centra, šla v Reptile park (plazilcev), kjer imajo malo morje kuščarjev, kač in podobne golazni. Mudilo se nama je pa zato, ker je bila ob treh predstavitev živali in po tem tudi rokovanje z njimi… mmmmmmmmm zmijeeeeeee!!!
Anita je itak žarela od navdušenja, mene je pa tudi malce ganilo (:, ampak res čist mal, sploh glede na to kakšno imam mnenje glede teh životinj.
Po obisku parka sva se odpravila na ANZAC hrib, s katerega je zelo lep pogled na celo mestece. Na vrhu hriba je spomenik vojakom iz raznih vojen.
S hriba sva jo mahnila v trgovino pa fasngo za večerejo in seveda po en 6-pack, kot se spodobi za tako temperaturo. Jedla sva ene odlične goveje stejke, ki jih je moja malenkost pripravila na žaru, Anita pa je v kuhinji pripravil pečen krompir, kuhano koruzo, paradižnik in seveda malo čebule. Bomba!!! Uf, skoraj pozabil, še preden sva jedla, sva seveda skočila v bazen v hostlu, kjer sva se malce ohladila od te puščavske vročine. Ob pol osmih je bilo še prek 30°C. Je pasal skor bolj kot mrzu pirček (:
Noč je minila hitro, ob 5ih je že piskalo na nočni omarici, sva na hitro spakirala stvari, pojedla zajtrk in šla na minibus, ki naju je čakal pred hostlom. O tripu ne bom preveč dolgovezil oz. bom le na hitro opisal pot in ta pomembnejše stvari. Trajal je 3 dni in dve noči. Za firbce, ki bojo poguglali: Kings Canyon, Kata Tjuta in seveda Uluru. Spali smo pod milim nebom na pesku in mravljah (naju so pustile pri miru), katerim je družbo delal kakšen pajek. »Postelja« je izgledala kot ena  večja splana vreča iz nepremočljivega materiala z mini yogijam, v katero si vstavil obično spalko. Zelo zanimiva zadeva, sploh ko se zazreš v nebo in vidiš milijon zvezd. Precej smo hodili in jedli, zvečer pa tudi kakšnega mrzlega popili. Po treh dneh je bilo avanturice konec in mini bus naju je skipal na železniški postali dobro urco pred odhodom za Darwin. Narod na busu je bil odličen, prednjačili so Danci (!!!), Nizozemci, ostalo nas je bilo pa malo mešano. Začuda sta bila samo dva predstavnika za švabe in še to ženski, ampak sta jima bili v pomoč dve jodlarki (tudi redko se mi zdi).

Po prihodu na kolodvor sva oddala prtljago, si nalila v plastenke svežo mrzlo vodo , par minut posedela v klimatizirani čakalnici in se odpravila na svoje sedeže. Par minut po odhodu pa sva se zbasala pod več kot zaslužen tuš in sveže cunje… Ja TUŠ na vlaku, kjer ti dajo celo brisačo!!!

Pravkar so ugasnili luč v vagonu, ker je ura godna za spanje, sam bom verjetno pogledal kakšno epizodo ali dve in jo tudi sam odsmrčal med oblake (Anita je tam že kakšno uro).

En dan se bom mal s telefonom poigral in pogledal zakaj mi ne sprejema SMSjov, sicer pa Anitina NZ cifra špila brez problemov (0064278729461), če ima kdo kaj nujnega za povedat.

Do naslednjič (spodaj pa verjetno bolj v detajlih, na žalost ji ni znesl vsega napisat kar je želela...pride kasneje vse gor) :*

Na vsakem potovanju je potrebno pot nadaljevati, tako sva zapustila Melbourne v katerega bi se znova in znova vrnila in pot nadaljevala preko Adaleida v Alice Springs, oazo sredi  puščave. Pot do Adaleida je bila prijetna, mesto pa niti slučajno ne. Če bo kdorkoli kdaj potoval tukaj naokoli, mu ga definitivno ne priporočam ali pa svetujem, da se dobro pripravi. Mesto je sicer urejeno in ne preveliko, čeprav v njem živi pol Slovenije, ampak totalno ne funkcionalno. En main street, ki spominja na grško promenado, polno trgovin, kioskov z girosi in lokali, kjer vsak nabija svojo muziko kar se da naglas, po ulici pa se sprehaja močno pisana množica ljudi, za katere niti ne veš ali so prebivalci ali turisti. Avtobusni prevozi obstajajo le na internetnih straneh, ko iščeš postajo z avtobusom števila 248, je ni. Prvi dan vidiš avtobus, naslednji dan je le še fantom. Prideš v hostel, te naderejo zakaj se ne oglašaš na telefon (kako le, če je pa baterija prazna). Se je gazda pač spomnil, da hoče imeti pri bookiranju  hostla še kup podatkov, kdaj prideš in bogsigavedi kaj še….res je težko napisat na strani, kjer bookiraš, da bi rad še kaj vedel….groza. No, vsaj hostel je bil urejen, kljub temu, da je bil zelo poceni. Pa se vrnimo še malo na avtobuse. Uradna internetna stran pravi, da iz železniške postaje vozi bus. Na železniški postaji visi znak za bus, busa pa nikjer. Vprašaš zaposlenega na postaji, kaj je z busom, on ne ve. Vzameš  skyshuttle, ki sicer ni predrag, ampak te še vedno oberejo in se odpelješ v mesto. Drugi dan greš na glavno avtobusno postajo, vprašaš za avtobus številka 248, noben ne ve, da obstaja. Ampak ko jih pa vprašaš, kako priti do železniške postaje, ti pa vsi znajo povedati za skyshuttle…banda…
Končno na vlaku za Alice Spings, znamenita železnica  The Ghan, ki povezuje jug in sever centralne Avstralije in je bila med Alice Spingsom in Darwinom dokončana šele leta 2004. Čaka naju dobrih 24 ur dolga pot, vendar je po ne vem kateri lestvici, uvrščena na drugo mesto najlepših železniških prog na svetu, tako da nama nebi smelo biti dolgčas……

V tem trenutku nas loči še 1 ura in 45 minut do prihoda v Alice Spings, vas pa verjetno bolj zanima kakšna je bila pot po drugi na svetu najlepši železniški progi. Začelo se je z neskončnimi polji žitaric, ki v svoji dozoreli zlati barvi valovijo v vetru, prekinjajo pa jih polja zelene detelje ali še nedozorelega žita. V ozadju polj se je vsake toliko časa pojavilo kakšno gričevje, mesta na poti, če jim tako lahko rečemo, pa so bila videti naseljena, ampak nikjer žive duše…kot mesto duhov. Morda je bilo samo prevroče. (: Počasi se je pokrajina začela spreminjati, polja so se prelevila v nizko grmičevje ali srednje velika drevesa, prst je začela postajati vedno bolj rdeča, pot nas je vedno bolj vodila v nenaseljeno notranjost in kmalu se je dan prelevil v noč. Da je bilo bolj zanimivo zaspati, si skozi okno lahko opazoval strele, ki so bliskale po nebu in noč spreminjale v dan. Takih strel še živi dan nisem videla, sem pa z opazovanjem njih počasi potonila v globoki spanec in mirno prespala verjetno kar močno nevihto, v katero je hitel naš vlak.

6.15 zjutraj in moje oči se odprejo, saj nočejo zamuditi sončnega vzhoda. Z 7 minutno zamudo mi to uspe in vsa zadovoljna lahko začnem dan. Medtem ko sva spala, se je pokrajina močno spremenila. Previla se je v rdečkasto puščavo, ki je vsepovsod porasla z različnim grmičevjem povsod okoli pa sama ravnina, ki ji ni konca. Vmes smo naleteli na nekaj požarov, ki so bili posledica nočnega bliskanja in resno me zanima kako se kar sami od sebe omejijo?!?! Resnično namreč dvomim, da gasilci čakajo kje naokoli, da bodo posredovali…hmmmm zgleda bo treba spet malo pogooglat. (: Še zaupam vam da ti drvenje  po pokrajini, kjer daleč naokoli ni nič, da občutek kako ogromna je Avstralija in kako majhni smo mi.


Medtem ko nakladam, pa čas veselo beži……čučučučučuču…..we will arrive to Alice Spings in approximately 10 minutes, yes….temperature is 36 degrees, time is 1.30 p.m…..hello Alice Spings. Pejmo na kače, pajke in kuščarje….. (:

 

Na hitro iz Adelaidea

Pred parimi urami prispela z vlakom v Adelaide, se namestila v hostlu za eno noč, jutr pičiva dalje na več kot 24 urni trip v Alice Springs... Dolga bo, mal se rukava od poskakovanja vlaka, drugače je pa kar všečno potovanje. Veliko pokrajine se vidi in 5 papig nam je sledilo danes skoraj minuto (verjetno bi dlje, pa je zmajkalo prostora - drevesa).

Najina avstralska telefonska: 00610468365907

Če nama kdo želi kaj sporočiti, sva tukaj dostopna. Prosim, če potrditev poslanega SMSa tukaj v komentar rukne, da bom vedel, če sploh dela, ker na NZ je nekaj štekalo iz simobila. Ne bit sramežljivi, lahko samo test napišete (:

LP do naslednjič.............

Sydney FTW!!!

Bom kar nadaljeval od tam naprej, kjer sem zadnjič končal… Par uric po končanem pisanju sva prispela nazaj v Melbourne, kjer sva imela slabih 5 ur časa za zapravit do nočnega vlaka za Sydney. Najprej sva oddala prtljago, da je ni bilo treba okoli nosit, pol sva pa še malo kruzala po mestu, šla do kriket stadiona, Rod Laver arene, kjer je vsako leto prvi Grand slam v tenisu. Skratka par koncev mesta, ki jih nisem uspel videti 8 let nazaj. Nekaj jih bova obiskala še čez par dni ko greva nazaj iz Sydneya, ko imava enodnevno postajo na poti v Adelaide.

Sedaj pa Sydney. Pot je bila zame povsem enaka kot pred osmimi let, le da tokrat nisem takoj prižgal cigareta, ko sem stopil z vlaka (: Takrat sem po dveh dimih opazil, da je kajenje na tem mestu prepovedano in je kazen za to 500$!!! Tokrat seveda brez teh skrbi, le smešni spomini. Vožnja je bila kar prijetna in sva skoraj cel torek skakala po mestu, gor, dol, levo, desno. Hyde park je itak fenomenalen, poleg tega pa je še en »sejem« internacionalne hrane in je bilo ogromno zanimivih in izjemno dišečih štantov. Itak pa so prevladovali kitejci (: Sicer nisva tam imela večerje, sva si pa privoščila Dim Sum oz. tako nekako. Kaj to je, morava še poguglati, je pa odličnega okusa. Za večerjo pa v hostel, kjer sva si spekla kengurujeve pleskavice in riž.

Najin prvi dan tukaj sva preživela kar precej na nogah, ampak sva se pa tudi vmes malo odpočila, kjer sva se v parku posvečala prospektom in urnikom, da bova zjutraj že vedela kam in kako. Prvi dan  je bil bolj betonski z nekaj zelenja seveda, drugi pa zgleda da bo dokaj peščen.

...In tako je tudi bilo. Šla sva na trajekt za Manly beach, kao precej surferska plaža. Jih je bilo kar nekaj. Mesto je luštno, precej bolj skromno, kot najina naslednja destinacija. Po parih urcah na Manlyju, sva se vrnila v center in takoj skočila na bus za Bondi beach. Tukaj sem že bil ob prvem obisku AU in stvar se ni kaj preveč spremenila. Še vedno ima tisto pravo surfersko dušo. Na prvi pogled nekako spominja na kakšno kalifornijo, povsod se skejta, surfa, narod gre peš od doma v neoprenu z desko pod pazduho lovit valove (: Odlično. Tudi skatepark tik ob plaži je povabljiv. Na žalost pa me že malo leta tepejo in lahko to samo še bolj kot ne sanjam. Bila sva tudi ob operi, ki meni ne vzame več sape, Anita pa jo je kar malce lovila (:

Podobno je bilo tudi pred parimi minutami (zadnji dan v Sydneyu), ko sva šla na turo čez Harbour most, v observatorij in trenutno tipkam tole v Kraljevih botaničnih vrtovih, ki so izjemni. Več o njih bo verjetno napisala Anita.

Zvečer naju že čaka vlak za Melbourne, kjer si ogledava še par zadev, naslednji dan zjutraj pa spet hop na vlak, malce pošnofat po Adeleidu, spat, popoldne pa na 24 urno potovanje z vlakom do Alice Springsa. Dolga bo se mi zdi. Tam bova verjetno vzela 3 dnevno turo v rdeči center, se pravi Uluru in še cel kup bližnjih zadev, ki so obvezno za pogledat v tem koncu Avstralije. Kaj več tam ne bova ostala, ker gre vlak kmalu naprej za Darwin, kjer se bom verjetno spet kaj javil, do takrat pa uživajte v mrazu, ker tukaj je vsak dan topleje (:


In seveda še izpod Anitinih krempljev:

Pa se podajmo na pot po Sydneyu. Hmmm, naj vam najprej zaupam, da sem si to mesto predstavljala popolnoma drugače, bolj moderno, večje, polno prezaposlenih biznismenov, ki brezglavo hitijo po ulicah in se niti ne zmenijo za vse kar imajo lepega v mestu. In doživela sem ravno nasprotno. Mesto še zdaleč ni samo moderno, temveč se med visokimi poslovnimi stavbami skriva kup starih hiš, ki mestu dajejo prav poseben čar. Ljudje ne norijo brezglavo naokoli, temveč si vzamejo čas zase, tudi sredi dneva, če je treba (to je le ena mojih najinih opazk, saj v parkih sredi dneva vidiš ogromno ljudi, ki telovadijo, berejo, počivajo, karkoli….predvidevava, da niso vsi tako bogati, da jim nebi bilo potrebno delati (: ), razdalje pa lahko mirno prehodiš, čeprav je mestni prevoz zelo dobro organiziran. Všeč so mi mesta, kjer se ves čas nekaj dogaja, pa saj vam je že Aljaž povedal, da kje vse sva se pridno sprehajala. Opera in most sta pač dve klasični turistični točki, ki si resnično zaslužita ime znamenitost. Seveda sem bila okoli obeh točk pravi turist, z nasmehom okoli ušes in uspela sva si ju ogledati iz popolnoma vseh zornih kotov, ki so možni (z druge strani obale, s trajekta, z mostu, z obsevatorija)….noro vam povem in verjetno bom imela spet težave z izborom fotk, ker čist preveč šklocam (:. In potem pride še moja večna ljubezen do parkov, rastlin in živali, ki mesto neverjetno poživijo. Kje v naši preljubi majhni deželici lahko najdeš park, kjer bi ljudje počeli karkoli?!?! Na žalost nikjer, kar me v takih trenutkih, ko ležim sredi parka in tole pišem skrajno razžalosti. Pa naj vam opišem kako je sedeti v takem parku (btw. To je  v sklopu botaničnega vrta, ki ga je omenil tudi Aljaž).  Vse je zeleno, sediva blizu ribnika, ki toplo ozračje navidezno ohlaja. Povsod naokoli opazujem ptice, ki so neverjetnih barv, če jih ne opazim jih slišim. Srečala sem kar nekaj kakadujev (spet uuiiiiii). Mladi, stari, otroci se sprehajajo naokoli ali ležijo na travi in berejo, nekateri samo počivajo. Če želiš se lahko sprehodiš po različnih poteh in si ogledaš različno rastje iz vsepovsod po svetu in se še kaj novega naučiš ali pa sredi belega dne vidiš viseti na drevesu ogromne netopirje in se čudiš, da nisi vedel, da obstajajo vrste, ki so pokonci tudi sredi belega dne.  Vam povem, to definitivno popestri dogajanje v vsakem mestu. Upam, da se enkrat zbudimo tudi mi, v naši sicer krasni mali deželici. Neskončno uživam. (:  Zvečer se že vračava nazaj na jug in se počasi podajava na popotovanje, ki ga sigurno ne bova nikoli pozabila….avstralski Outback. Kače, pajki,kuščarji, Aborigini rdeč pesek in vročina, pripravite se, prihajam….. (:

Čav :***

Prvich iz Avstralije

Po štirih urah kulskega leta ponovno na trdnih tleh… Takoj po carini sva dobila klic, da je skupni avto skoraj prodan, samo še »žegen« je treba dat in ga seveda tudi dali. Krepko pod nakupno ceno  in vložkom vanj sicer, ampak važno da je končno šel.

Malo grenkega priokusa takoj na začetku, ker so bile mini komplikacije z denarjem, ampak sva se kar OK znašla tudi s to prepreko. Kmalu nama je »posijalo sonce«, ko sva bookirala vlak karte, ker se je glede na najin plan odlično izšlo. Ena ruta je imela samo še 2 prosta sedeža in ta dva sta bila celo eden zraven drugega. Prijazna gospa za šalterjem nama je rekla, da imava precej sreče, ker je očitno nekdo odpovedal rezervacijo. Uiiiiiiiiiii…

Kmalu za tem pa spet slabe novice. Rent a cari so čist vsi razprodani, ne samo ta pocenski tamali japončki, ta vikend se ne da dobiti avta pa če skočiš skoz okn. Sobota Great Ocean Road tako odpade… Sva se šla pozanimat koliko stane prevoz do Phillip Islanda za MotoGP in pingvinčke v nedeljo in naju je kar mal na rit vrglo. Skoraj 40$ v eno smer na osebo, kar je skoraj toliko kot rent a car za 24ur. Na mojo žalost bodo dirke odpadle, na Anitino pa pingvinčki L Bo čez par let še čas za to ali pa pač kakšna druga dirka. Pingvine sva pa itak že vidla  na Tenerifih. Za en dan bova še splanirala GOR, tako da bo vsaj nekaj od tega na sporedu.

Sicer sva pa prvi dan malo skakala okoli po mestu, ki se ga kar ne moreva naveličati. Glede na to, da je bilo zadnji teden samo deževje, sva očitno prinesla sonce, ker sva že dva dni v kratkih majicah, hlačah in papučih J

Drugi dan sva imela še par birokratskih stvari za uredit, šla skozi China town, se sprehodila ob reki Yarra in po Federation Squareu, ter seveda gor in dol po centru mesta z raznimi zanimivimi stavbami in skulpturami. Zvečer sva se tudi dobila z Matejem, smo popili par pirčkov in se za soboto zmenili za BBQ (roštilj po naše).Soboto sva izkoristila za ogled Queen Victoria Marketa, ki je čudovit, vsaj kar se sveže hrane tiče. Do tja sva šla z turističnim tramvajem, ki je zastonj in te pelje okoli centra mesta in razkaže nekaj večjih stvari, ki jih je za videti.

Na marketu pa ribarnice, mesnice, pekarne in še in še okusnih prodajalnic. Zraven je tudi foodcourt, kjer sva šla na kosilo, riževi rezanci z limoninem piščancem, sladko kislim prašičkom ter mešano zelenjavo. Odlično! Poleg tega je v sklopu marketa še ogromno stojnic s sadjem in zelenjavo, zraven pa še na tone kitajske robe s suvenirji, oblekami, kičem in druge šare.

Par slik prvih dni:

 Med tem ko tole tipkam, sva na tramvaju in se peljeva k njemu domov. Je dobre pol ure izven centra, tako da imam čas tipkat………………

Sem se krepko zmotil…… Pisat sem začel v soboto popoldne, sedaj pa tole zaključujem v ponedeljek dopoldne, na vožnji z vlakom iz Warrnamboola nazaj v Melbourne. Zakaj, kje in kako od tukaj pa sledi.

Na BBQu smo se z Matejem zmenili, da gremo skupaj na Great Ocean Road, ker mora on biti »službeno« (sicer piše doktorat, ampak sam pravi temu šiht J) v ponedeljek v Hamiltonu in je GOR na poti tja. Na roštilju se je pekel kenguru v obliki zrezkov in je bil precej dober. Sicer sva ga enkrat že jedla v mongoljski restavraciji, ampak tam je bil v koščkih. Če bo možnost, ga bova sigurno še kdaj.

V nedeljo zjutraj sva šla iz hostla, se usedla na tramvaj in zopet odpravila k njemu. Ob 9h smo bili že na poti. Vožnja je bila na momente kar naporna, ker je bilo le par urc spanja pred tem, ampak je šlo.

Pozno popoldne smo prispeli v Port Campbell, kjer smo imeli rezerviran hostel. To mestece je zelo majhno in tiho, vendar kar lepo. Hostel je bil do sedaj najboljši kar sem spal v njih in ne verjamem, da bo kakšen boljši. Postelje udobne, brez federacij , z lepo posteljnino, kopalnicami, kuhinjo ipd. Poleg vsega tega pa smo imeli še ogromno zastonj hrane, ker je bila prejšnji dan ena dirka (tek) in je od cca. 70ih ljudi ostalo ogromno nedotaknjene hrane. Vse smo si lepo pogreli in uživali. Nakar pride nova grupa ljudi, ki je prav tako spekla preveč na roštilju in tudi njim precej ostalo. Zajtrk je bil fenomenalen. Vmešana jajca s čebulo in gobicami, za zraven pa klobasice in ražnjiči. Poleg tega je bilo še precej sadja, krekerjev, mleka in vsega možnega.

Sedaj pa malo k GOR in 12im apostolom in Loch Ard Gorgeu. Sam sem vse to že enkrat videl, Matej mislim, da že 4×, Anita pa seveda še nikoli in je na vsako razgledno točko prišla s komentarjemm, citiram: »Koj pa hudooooo!« Teh znamenitosti je bilo seveda preko 10 in sva jo kar malo občudovala, da se še ni naveličala, ker ji nasmeh ni niti za sekundo ušel z obraza, ne glede na zelo utrujene noge.

Prav veliko o teh zadevah niti ni za napisati, več oz. vse o tem povejo slike, če pa koga zanima kaj bolj podrobno pa seveda vprašajte strica Googla.

Sedaj pa par slik s tripa:

Zvečer se že odpravljava v Sydney, kamor po celonočni vožnji prideva v jutranjih urah, od tam pa seveda naslednjič. Lep pozdrav vsem in še enkrat hvala Mateju za vse kar je naredil za naju.

Sedaj pa še skozi anitine prste:

In prišel je čas, da končno še jaz kaj napišem in končno povem kaj mi leži na duši. Pa naj se vse skupaj začne z Avstralijo (o zadevah na Novi Zelandiji vam je že Aljaž dosti povedal, jaz vam bom pa v živo, ko pridem domov). No, končno sem dočakala tole Avstralijo o kateri sanjam že toliko časa….kače, pajki, kuščarji, kenguruji in še mnogo drugih živalic me čaka….jupi. Sicer potovanje začenjava v mestu, da se me najprej vsi ti za mnoge nagravžni prebivalci navadijo, pol pa šibajmo v lov za njimi na zemljo Aboriginov, kjer se v daljavi svetijo klopotci, ten dobiš od prevročega sonca in rdečega puščavskega peska in uživaš v miru avstralskega zaledja. (:  Naj vam povem, da mi je Melbourne zelo simpatično mesto, bi rekla, da me spominja na Barcelono…ženske se sprehajajo naokoli oblečene zelo nenavadno in pisano, seveda so petke obvezne, kamorkoli se obrneš  ljudje počnejo vse sorte, mesto obdajajo zeleni parki, ki jih v Sloveniji resnično primanjkuje…skratka božansko se je sprehajati naokoli. Ravnokar se z vlakom peljeva nazaj v mesto in komaj čakam, da se za nekaj uric zleknem v parku in zopet opazujem kako preprosti in zabavni so lahko ljudje. (: Potem pa šibajmo v Sydney…verjetno še eno prekrasno mesto o katerem vam bom več povedala naslednjič.

Vrnimo se sedaj v malo bolj naravno okolje…Great Ocean Road Trip…predstavljajte si, da se vozite po hrvaški magistralki….samo še 100-x boljš al pa drugač, kakor vzameš. Cesta ovinkari gor in dol, bližje in stran od obale in za vsakim ovinkom se ti odpre vsakič drugačen pogled na apnenčasto peščene klife, prelepe peščene obale in sinje modro morje, ki buta ob obalo. Če bi se za vsak ovinek ustavil za fotografiranje, bi verjetno porabil veliko časa, preden bi pršel do konca.  (: Vreme se spreminja huje kot aprila, v nekaj kilometrih lahko neskončno sije sonce, pada dež ali pa je samo oblačno….neverjetno. Nad obalo se dvigajo gozdovi evkaliptusov (ma so to ena ogromna drevesa) v katerih se skrivajo koale. Naj vam zaupam, da smo se za kratek čas pognali v enega od teh in jih iskali v krošnjah….jeeeeeeee…in uspela sem videti svojo prvo koalo, no, celo dve….edino nobena mi ni kazala obraza, ker sta spali. (: Kosmata kepa na drevesu  in Anita je najsrečnejši človek na svetu…uiiiiiiiii.  Po dolgi ovinkasti oceanski poti smo prispeli na naš končni cilj….to je tistih 12 apostolov, ki čaka, da jih podre morje. Razgled fenomenalen, kamera škloca 100 na uro (pomoje, da v zadnjem času premagam vse azijske prebivalce v fotografiranju), vonj po morju me sprošča, jezen galeb, ki brani svoj teritorij, me nasmeje, vetre piha kot da je to zadnjič zanj….vam povem občutki nepopisni. Ob koncu dneva so moje noge zmatrane kot hudič, ampak z dobro večerjo in odličnim spancem gremo naprej. (: Zjutraj se na poti na vlak srečamo še s kengurujem na cesti….uuuiiiiiii again…..naj vam pa povem, da mi ni mahal, tmeveč pokazal le svoje dolge zadnje noge in rep (:, bo v redu za prvo srečanje. Toliko za prvič, upam pa, da kmalu spet naslednjič. ***

Čav :*

Konec re-packiranja oz. OZ Here we come!

No pa smo....... Končno je prišel zadnji dan v službi oz. v pakrinici Mpac!

Danes nas je prišla pogledat tudi Anita, da sva se od vseh poslovila in poslikala sodelavce, katere verjetno ne bova več velikokrat videla. Sicer je bil tale šiht ena velika muka, ampak šuškov se je pa nabral kar precej (:

Jutri (torek) je dan za pakiranje, pospravljanje sobe in pripravljanje potovalk za "poletni spanec". Sam bom obiskal tudi frizerja, ki me ni videl že več kot 7 mesecev. Roko na srce je tale moja griva že več mesecev godna za ta obisk, ampak kar ni in ni bilo časa, enkrat zaradi dela, drugič pa zaradi lenobe.

Zvečer bomo verejetno tudi kakega spili, da se posloviva še od "tabližnjih", pol pa spat, ker je v sredo ob 8:00 že odhod z busom proti Aucklandu. Tam bo treba najti hostel, potem pa koristno zapraviti preostanek dneva, v kar sploh ne dvomim, da nama ne bo uspelo (:

Nekaj minut do treh popoldne naju čaka letalo za Melbourne, kamor prideva okoli 5ih popoldne, si ponovno poiščeva nekaj za spat in se mogoče že dobiva z Matejem. Petek bo pa že treba planirat 1000 in 1 stvar za celo dvo-mesečno avstralsko avanturo...

Če bo šlo vse po planu, bo pot zgledala takole:

 Zraven sem pripopal še NZ v enakem merilu, da si boste lažje predstavljali razdalje

Mal me je že strah, ker bo treba kmalu spet letet, ampak recimo, da tele 4 urice ne bo preveč hudo (:

Še nekaj trenutnih časovnih zamikov, Slovenija recimo, da je +0, torej so spodnja mesta za toliko ur spredaj:
Nova Zelandija +11 ur
Melbourne in Sydney +9 ur
Adelaide +8,5 ure (ja, osem ur in 30 minut)
Cairns in Brisbane +8 ur
Darwin in Alice Springs +7,5 ure

od 30. oktobra dalje (ko boste tudi doma prestavili uro) pa bo seveda vse za eno uro več naprej...

Naslednjič pa verjetno že iz Avstralije ;)

Čavs :*

Pol leta naokoli...

Kar težko verjamem, da je NZ že čez polovico... Phew.

Se kar mal grozno počutim, ker v vsemu temu času nismo videli skoraj nič, z izjemo centra Aucklanda, Taurango, Mt. Maunganui in malenkost Rotorue. Edina stvar, ki mi je malo bolj v spominu, je ragbi tekma, katera pa sploh ni bila v prvem planu :)

No... Če ne drugega, je za pohvalit tole (sledi malce statistike):
- od 12.5. do danes sem opravil 1063 ur dela
- od tega jih je 809 samo v pakirnici od 25.6. !!!
- na stran sem spravil tudi kar lep kupček $$$, ki pa bojo v Avstraliji vredni precej manj in jih bo prav tako kar nekaj večina ostala tam.

Kot veste, sem par dni nazaj dopolnil 28. rojstni dan, kar pa nima tolk veze, kot to, da je naslednji dan minilo že 6 mesecev od našega odhoda iz vse bolj politično obarvane domovine :) To pa za oktober še ni vse... Danes praznujem tudi pol leta brez cigaret:

Za tiste, ki ste bolj podkovani v angleščini, naj vas tistle SOBER ne zamoti, ker to seveda ni res :)

Ob pisanju objave, je do leta za Melbourne še 8 dni in 17 ur v spremstvu parih minut, ampak bova Taurango zapustila po vsej verjetnosti že dan prej in se v Aucklandu dobila z Andrewom, Millie in še parimi banditi s katerimi smo preživeli kar lepo število dni v deželi dolgega belega oblaka...

Naslednji teden bomo zaključili z delom v pakirnici Mpac. Anita je to že storila, nam pa ostane še par dni. Sam zaključim v ponedeljek ali torek, odvisno od tega kaj bova uspela vse ustvarit do srede. Najt morava prostor za prtljago v Nikovi hiši, tudi avto bo treba nekam dat za 2 meseca, ker ne more biti kar pred hišo parkiran na travniku toliko časa... Računava na to, da bomo vse skupaj zapeljali do njegovih strašov na ranč, kjer bo vse skupaj (se mi zdi) bolj na varnem in manj v napoto.

Hvala vsem za čestitke za RD in želje po izboljšanju zdravstvenega stanja mojega bobka, hvala pa tudi Urški za kontakt bratca, kar nama bo definitivno prišlo prav, če ne drugega vsaj za prvo pivo v OZiju.

Čavči

P.S. 1 Avto naj bi bil popravljen v parih dneh za malce več kot bi bilo treba :(

P.S. 2 Serena še kar ne vžge in se jo bo treba znebit do konca tedna... Nasveti???

P.S. 3 Se že v naprej opravičujem glede javljanja v naslednjih dobrih dveh mesecih, ker se mi ne sanja preveč kako bo z internetom... Seveda bom vse pisal, ampak kdaj bom pa lahko objavil pa težko obljubim ;)

P.S. 4 ŠE VEDNO ČAKAMO ANITO, DA KAJ SPESNI :))))))))))

P.S. 5 Tole je tudi mini jubilejna 50ta objava!!!

HB 2 me

mal ga mam pa mi res sede toleeeeeeeeeeeee.........................

Na zdravje......... sploh za mojga mucija :***********