Guess what???

Samo na hitro sporočava, da sva preživela 24 ur Manile, ki je nekaj posebnega z obeh koncev ekstrema...

Poleg tega pa imava spet novo cifro, malezijska neki šteka in zaenkrat ni aktualna tako, da nujne stvari sprejemava na: 00 63 9299500193.

Jutri se nama pridruži Vinko in pičimo kmalu za riževe terase v Banaue.

P.S. Vem, da sva en dan pozna, ampak pregovor pravi: Bolje pozno, kot nikoli, VSE NAJBOLJŠE ERIK IN ŠE NA MNOGA!!! Sicer nama tukaj nič ne manjka, ampak bova vseeno malo pogrešala žurkico z vsemi dodatki (: Fajn ga zafeštajte! :***

Ledenik Franc Jožef

Če je slučajno kdo spregledal, sta pod to objavo še dve novi ;)

Po zajtrku in pripravi malice za celodneven izlet po ledeniku, sva se odpeljala nazaj v center, se pofočkala na recepciji, kjer so naju opremili z vsemi možnimi stvarmi za na ledenik. Ker se je obetalo lepo sončno vreme, sva hlače in jakno pospravila v nahrbtnik, obula sva le nepremočljive gojzarje na katere smo kasneje nataknili tudi dereze.

Nekaj čez deveto nas je skupinica 40ih pridno sedela na avtobusu, ki nas je odpeljal do parka, ki je izhodišče za ogled ledenika. Po krajši hoji po kamniti bivši strugi ledenika smo prispeli do točke, kjer smo nadeli dereze in se končno spoprijeli z mogočnim ledenikom. Izlet je trajal do 6ih zvečer, same hoje po ledeniku pa je bilo okoli 6 ur. Med samo hojo smo poleg vsega ledu šli v naravno ledeno votlino globoko precej (sam sem šel notri le kakih 20m, nato pa nisem več videl), pili ogromno let staro čisto ledeniško vodo, najprej slišali pokanje in lomljene ledenika, nato pa še videli kako vse skupaj pade v reko – ogromni kosi in strašen zvok. Zanimiva izkušnja je bila tudi mini off-road (divja) hoja po razpokah, ki so bile široke komaj za enega človeka.

Po vsej tej hoji sva bila na koncu tako izmučena, da bi samo padla v posteljo in spala 3 dni, a je bil v izlet vključen tudi vstop v hot poolse, ki so pasali kot ata na mamo (: Najprej sva se ogrela na 38°C, nato pa nadaljevala v 40ko, se do konca skuhala v 42°C vodni savni, nato pa šla nazaj na ''ohlajanje'' v 38ko. Za tem sva bila pomoje še bolj utrujena kot prej in se nama (bolj Aniti) je misel na spanje v avtu in kuhanju v temi bolj kot ne zdela nočna mora, ampak je seveda sledilo še eno rojstnodnevno presenečenje, ker sva imela rezervirano sobico v idiličnem hostlu, kjer sva si v miru skuhala in se nato še konkretno naspala.

Zjutraj je sledil že dobro poznan ritual, le da je bil tokrat zraven še hiter tuš in že sva bila na poti naprej po vzhodni obali. Ta konec NZ nima kaj prida zanimivost oz. vsaj ne za naju, tako da sva se za par slik ustavila na eni razgledni točki, nato je sledila pot do Pancake Rocks oz. kamnov v obliki palačink, kar se lepo vidi na slikah. Tukaj sva šla na sprehod po temu narodnemu parku in nadaljevala pot proti Motueki. Vmes sva se ustavila še ob najdaljšem visečem mostu na NZ, dolgem nekaj čez 100 metrov in je bila meni hoja po njem sila zabavna, Anita pa se je kar malce bala (: (v resnici sem snemala pot po mostu in mi je tresenje, ki ga je povzročal Aljaž, pokvaril filmček (: )

Preden sva prispela v Motueko, sva pojedla še eno zanimivo sadje Kiwiano, ki je po okusu še najbolj podoben grozdju, čeprav je izgled nekaj posebnega. Tukaj sva bila prvi dan zmenjena z Nemko Manu, ki je kratek čas delala z Anito in Barbi v prvi kiwi pakirnici in smo se v tem času precej pobondali. Kot nalašč je bil ta dan sobota in St. Patrick's day in zmenili smo se v lokalnem Irish pubu. Za začetek je padla runda temnega irskega piva, nato pa smo zaradi cene nadaljevali z domačim zvarkom. V pubu sva srečala poleg Manu še njeno kolegico o kateri bo beseda tekla naslednjič, punco iz Amerike s katero smo bivali v Aucklandu ter Kanadčana, ki je bil za kratek čas v Taurangi.

Po nekaj rundah smo se poslovili od Pattyja in vesele druščine ter se odpravili spat v svoja vozila (:

Lake Wanaka

Na poti iz QT sva se ustavila v Cromwellu, kjer sva obiskala bivšo sodelavko Olgo, se malce spočila od vožnje po čudoviti pokrajini, za nameček pa sva bila nagrajena še z vročim tušem (: Po nekaj urnem klepetu se je stemnilo in odrinila sva naprej. Vozila sva se še kakšno dobro urico v temi, kjer sem vmes začel z bodycountom, zajček, ki je prečkal cesto očitno ni veliko igral Froggerja, tako da mu ni uspelo do cilja. Glede na to, da NZ slovi po ogromno posumih, sem pričakoval, da bo prvi road kill ta ''podganica'', a je bil na žalost na sporedu Duško Dugouško (:

Tokrat sva ''kamp'' postavila kakih 5 km pred Wanako, kjer so kriket igrišče preuredili v kamp. Polno opremljen kampič je bil poceni (5 NZD/osebo/noč) in sva si pred spanjem zaradi teme in pozne ure naredila bolj skromno večerjo – kruh z marmelado.

Zjutraj pa se je začelo. To je bil dan, ki si ga nekako nisem želel, ampak po tihem hotel končno opraviti s to bedno bojaznijo višine. Sicer sem se s semi-nizkimi višinami sprijaznil že v Avstraliji (Sydney stolp, Eureka v Melbournu), ampak skok s padalom je nekaj, kar sem v ne tako dolgi preteklosti govoril, da tudi v primeru velike količine denarja, ne grem skočit. Kako hitro se vse spremeni, ker sem moral sedaj celo plačati za to (: O tem pa sva že bolj podrobno napisala kmalu po skoku.

Pot od letališča sva nadaljevala do World of Puzzle oz. do ugankarskega parka, kjer je zunaj ogromen labirint, ki ti vzame dobro uro, potem pa imaš znotraj še vse vrste optičnih prevar, ki so bile zelo zanimiva izkušnja.

Sedaj pa še malenkost o samem kraju. Wanaka je čudovito mestece z jezerčkom, ugnezdeno med gore in nama je bilo eno izmed lepših na NZ, ne samo zaradi skoka s padalom (: Sicer dokaj turističen kraj, ampak ti ne daje občutka tako kot QT, ki je kot eno švicarsko alpsko mestece (npr. Davos), kjer se vijejo gruče Azijcev in vseh ostalih turistov. Wanaka je precej umirjen kraj in midva sva glede na lepo vreme, okoliš in vremensko napoved kar podaljšala za en dan.

Tukaj sva šla na dva krajša pohoda, ne glede na to da sva vse že videla s ptičje perspektive, je bil vsak razgled vnovič čudovit. Zelo lepo se je videlo na jezero, reko, gore in seveda bližnjo okolico.

Zadnje popoldne sva sicer zapravila za kavo in mal internetkanja, da sva splanirala pot za naprej, nekaj malenkosti za Azijo, sam pa sem moral še na skrivaj zrihtati nekaj presenečenj za Anitin RD.

Tole sicer ni hvale vredno, ampak na poti se je pač treba znajti, sva oba dneva skočila v bližnji hostel pod tuš in v kuhinjo, ker vroč tuš pač sede, kuhanje za normalnim šporgetom pa je precej bolj enostavno kot z mini kamping bombico.

Dišeča in hrane polna sva se odpravila naprej oz. nazaj na zahodno obalo, kjer sva si spet želela ogledati eno kolonijo pingvinčkov, a naju je na ¾ poti pregnala tema in sva se raje vrnila v avto in si poiskala mesto za prenočit.

Zjutraj se sledil rojstnodnevni ritual na popotniški način, ampak je bilo slavljenki ne glede na skromnost prav tako všeč (: Sledil je Fox ledenik, kjer sva se sprehodila samo do vznožja ledenika in končno naletela na znamenito gorsko papigo imenovano Kea. Ker je bilo slabo vremo sva imela več planirano za naslednji dan, na ledeniku Franc Jožef. Na poti med ledeniškima vasicama sva se zapeljala še do jezera Matheson, v katerem se ob lepem vremenu vidi gora Cook, a sva se zaradi povečanim padavinam odločila za hiter pobeg in sporočila še eni kolegici Jo Ann, da sva skoraj na cilju. Preden smo se dobili v lokalčku, kjer dela, sva se šla prijavit za celodneven izlet na ledenik, nato pa je sledil zajtrk št. 2 in spet malo daljši pogovor. Spet nama je bil ponujen vroč tuš, ki ga seveda nisva zavrnila, se malce bolj kulturno ''ugvantala'' in odpravila na rojstnodnevno večerjo. Kako dobro je bilo, se vidi že s slik, zato ne bom preveč o tem, le to da se je bilo za spremembo zelo prijetno malce razvajati.

Po večerji sva se samo še odpeljala malce iz naselja ob jezero, kjer sva si v prtljažnik/spalnici odprla pivo in pogledala film, kar je bil zaključek čudovitega dneva, ne glede na slabše vreme.

Ž

Milford Sound in Queenstown

No pa se v mislih prestavmo nazaj na NZ in v precej hladnejše vremenske pogoje (trenutno je ura neki čez 11 zvečer in je vroče za po*izdit)... 

Ko sva se zjutraj zbudila v Clifdenu z vremenom ni kazalo nič kaj prida. Kljub temu je bil čas, da se odpraviva dalje proti Te Anau-u, od koder bi se glede na vremensko napoved odločila kam dalje. Pot naju je vodila mimo pokrajine fjordov, ki so se za enim ovinkom odkrivali in drugim zakrivali, a vedno jemali sapo. Ko sva prispela v Te Anau je bilo rečeno, da bo vreme zdržalo vsaj do naslednjega dopoldneva in tako sva jo mahnila v Milford Sound, ki velja za enega najlepših in najbolj poznanih fjordov na Novi Zelandiji. Cesta vodi skozi deževni gozd, ki vsake toliko odkrije pogled na visoke fjorde in prostrano dolino. Na poti sva se ustavila na parkirišču, ki je začetna točka Routeburn poti, katero sva imela namen prehoditi slabo polovico. Sicer je že na pol poti kazalo, da prav daleč ne bo šlo, sva vseeno vztrajala do ''vrha'' oz. prve baze, kjer je dež začel vse bolj padati in sva se nehala upirati. Po dokaj hitrem sestopu, sva se že peljala še zadnjih 30km do Milford Sounda. Pot pelje skozi tunel, ki je v dnevnem času enosmeren in se je zaradi dežja videlo ogromno slapov, ki so padali čez mogočne fjordske stene. Ker je bila vidljivost nikakva (beri max. 20m), sva se zasidrala v kafiču, kjer sva napolnila baterije in spisala objave. Skušala sva tudi posušiti premočene cunje, a nama ni uspelo ):

Ko se je stemnilo, sva poiskala kotiček, kjer sva si v deževju skuhala večerjico in prenočila v začuda topli noči. Moram pa omeniti, da se je tukaj začela bitka s Sandflyi (mini muhe, ki te dobesedno požrejo – kdor je kdaj igral fuzbal v Olševku, točno ve za te male pr*$#ce). Sicer se jih najde dovolj po celi NZ, ampak zahodna obala jih je polna.

Zbudila sva se pomoje v še slabše jutro, kot je bil prejšnji večer, a sva vseeno skočila pogledat kakšna je vidljivost v ''pristanišču''. Ker se ni videlo skoraj 15m, sva se poslovila od ladjice, hitro obrnila in nadaljevala pot za Queenstown.

Na poti sva v hudem dežju še pobrala enega češkega štoparja, ki mu jo je zagodel akumulator in ga peljala do tunela, kjer je potem reševal svojo mizerijo. Ker nisva imela sestavljene zadnje klopi, se je Anita preselila kar v prtljažnik in pobila kakih 30 muh.

Pot za QT je bila deževna in se je spreminjala iz travnate v hribovito pokrajino. Ko sva prispela do jezera Wakatipu, sva mislila da sva že blizu, a je bilo ogromno in sva se še kar nekaj časa vozila po ovinkasti cesti ob njem. Kljub slabemu vremenu se je videlo, da je pokrajina čudovita.

V QT sva si najprej poiskala hostel za eno noč, kjer sva končno uspela posušiti cunje in se glede na slabo vreme malce relaksirala in v ''dnevni sobi'' pogledala en film. Pozno popoldne je sledil sprehod po mestu, ki pa ni bil v nič kaj prijetnih temperaturah in je z okolico vred zahteval pečen kostanj in kuhano vino (: Zadovoljila sva se s TOP hamburgerjem in pomfrijem ter seveda pivcem.

Vremenska napoved se je uresničila in sva se odpravila na QT Hill, kjer sva se na vrhu peljala s sankami na kolesa in je bilo prav zabavno. Po še nekaterih malenkostih sva se odpeljala do Arrowtowna, ki je staro zlatomrzlično mesto. Tukaj sva šla na en fin sprehod ob reki, se malce gugala in že je sledila odhod za jezero Wanka.

Do naslednjič…