Vrnitev na NZ

Bom malce bolj podrobno opisal vračanje nazaj "domov"...

Let sva imela nekaj minut pred deveto zjutraj in je bilo zaradi tega kar zgodaj iz postelje. Nekaj malenkosti zapakriati in skočiti do avtobusne postajo in počakati na bus za Gold Coast Airport. Bus je vozil dobre pol ure in sva imela po chek-inu še dovolj časa za zajterk (: Pomalcala sva sendvič in se že sprehajala po duty free štacunah in kupil dve flaši žganice. Eno za Nika in eno za naju (:

Let je bil ekstremno hiter, na momente malce nemiren, ampak se nisva pustila motiti, sploh ob nekaterih čudovitih pogledih na "tla" (več na slikah).
Na letališču je bilo brez komplikacij in kmalu sva bila spet na avtobusni postaji. Na žalost je vreme in s tem tudi temperatura na Novi Zelandiji povsem druga pesem kot je bilo to v Avstraliji. Iz toplo+sončno na hladno+deževno s kančkom vetra.

Na poti sva srečala enga švabeka in makaronarja, ki sta pristala ob podobni uri in sta delovala dokaj zbegano, tako da sva jima malce pomagala in jima dala ogrmno navodil kako in kaj v NZ. Potem smo se vsak po svoje odpravili v hostel kjer so se v izi začele težave. Malce sva pozabila na koncert Foo Fightersev in je bilo zaradi tega skoraj vse polno. Skoraj nisva mogla verejti, ko sva hodila od vrat do vrat in spraševala koliko na noč, nazaj pa dobivala odgovore: "Na žalost nimamo proste niti ene postelje." Po nekaj neuspelih poizkusih sva skočila na net in še tam pobrskala za prenočišči. S prva je kazalo, da ni v centru in bližnji okolici čisto nič prosto, ampak sem potem malo natjunal iskalnik in našel posteljo s sicer zasoljeno ceno 40$ (še enkrat dražje kot ponavadi), ampak nekje je treba spati.

No, sedaj pa k bolj zanimivim zadevam. Ob pol osmih sva bila zmenjena z novincema na postaji, da si gremo pred stadion ogledat poslušat koncert. Par dolarčkov za avtobus in že smo bili tam. Narod je bil skor ves že na prizorišču, ker so se vrata odprla že ob pol petih in jih je moglo kar pošteno prati nekaj ur. Ko smo mi prispeli tja, ni bilo skoraj nobene kapljice več in so v roku 10ih minut zašponali Foo-ji. Slabo uro smo skupaj tapkali s stoplai po razmočeni travi, potem pa sta se kolega poslovila, ker sta bila precej utrujena od leta. Pospremila sva ju do postaje in se vrnila do vhoda na prizorišče, nakar zagledava, da nekaj ljudi odhaja skozi glavna vrata. Hitro našuntam Anito, da naj vpraša kaj se dogaja in da v primeru odhoda nama pustijo karto. Po dveh ali treh poizkusih sva že lepo korakala po poti do najinega mesta, povsem brezplačno! Karte niso bile tiste najboljše, ampak za tako ceno se ne pritožujem. Koncert (sicer sva jih videla samo uro 45) se nama je mogoče zdel za odtenek celo boljši kot tisti v Melbournu. Vsaj ozvočenje je tokrat bilo malo bolj na nivoju. Poleg tega pa so snemali videospot za njihov najnovejši single These Days in če bomo gledali z mikroskopom, bova morda celo po TVju (:

Torej, če je bila zaradi koncerta težava najt prenočišče, je bilo definitivno enostavno najti karto za že par mesecev razprodan koncert.

Zjutraj sva se ponovno napokala in odšla do stolpa na postajo, kjer naju je bus odpeljal v "domačo" Taurango, tam pa naju je Nik pričakal in odpeljal do "doma". Lucie je naredila odlično večerjo, ki smo jo poplaknili s parimi piveki - kot se seveda spodobi (:

Sedaj pa v lov za službami... Držite pesti in LP :*

P.S. če koga zanima kaj o koncertu, si lahko TULE ogleda posnetke in TULE prebere recenzijo. Slike so bolj žalost, ker so z mobitela.

Sydney Part Deux

Lepo vrniti v mesto, kjer si že bil. Točno veš, kje se nahajaš, kam moraš iti, ne rabiš zemljevidov, ampak se mirno sprehajaš naokoli kot, da bi tukaj preživel večino svojega življenja. Vse kar novega počneš, je to, da opazuješ kaj vse se je spremenilo. Midva se veselo sprehajava po Sydneyu, vi pa se verjetno sprašujete zakaj sva prišla nazaj, če sva ga že videla. Z mestom sva imela neporavnane račune za nekaj stvari, ki sva jih še hotela videti. Poleg tega pa sva se namenila na pohod v Modre gore, za kar je Sydney odlična izhodiščna točka. Prvi dan sva preživela v akvariju, ki je bil paša za moje oči. Akvarij predstavlja vrsto različnih vodnih živalskih vrst, ki jih ni mogoče srečati na vsakem koraku. Poleg tega so zgradili koralni greben, katerega naseljujejo vrste iz pravega koralnega grebena. Ta zadeva je neverjetna predvsem iz stališča vzdrževanja in po pogovoru z oskrbnikom, mi je postalo šele jasno kako zahtevno nalogo so si zadali in kako uspešno jo trenutno izpolnjujejo. Po ogledu akvarija in okusnem Subway sendviču naju je čakala še višinska avantura, obisk 304 metrov visokega Sydneyskega stolpa. Na vrhu je za trenutek nastopila vrtoglavica, noge so postale mehke, ko si se naslonil na stekleno okno in pogledal dol, a vse to je bilo vredno razgleda na Sydney, ki se je svetil v večernih lučeh.

Naslednji dan sva hotela odriniti v Modre gore, vendar ker vreme ni obetalo nič dobrega, sva jih prestavila in se raje sprehodila po predelu Sydneya imenovanem Kings Cross. Nekdaj bogata soseska danes predstavlja precej razuzdan predel mesta, kjer ponoči, ko mesto zaživi, srečaš geje, prostitutke, transvestite in obiščeš najbolj odtrgane diskoteke. Ker sva imela preveč časa, sva poklicala prijatelja s katerima smo se potepali po otoku Fraser. Kot naročeno sta naju povabila na obisk, kjer sta bila nastanjena. Hiter tuš, skleda makaronov  in že sva hitela proti avtobusni postaji, vesela, da se bomo spet malce podružili. Ko sva prišla tja, me je pričakalo prav prijetno presenečenje. Fanta Davida, pri katerem sta živela, sem poznala še iz časa Down Towna. Minilo je vsaj 11 let odkar sem ga nazadnje videla in velikokrat sem se vprašala, kam je ta fant izginil. Izginil je v svet Avstralije in prav lepo ga je bilo srečati. Pa naj še kdo reče, da svet ni majhen (:

Po prijetnem večeru je prišel nov dan in ker smo Slovenci zelo družaben narod, smo se ponovno srečali, tokrat z namero obiskati razstavo urbane umetnosti na otoku Cockatoo. Hop na trajekt, škljoc, škljoc Sydneyske opere, ker te pač vedno znova očara in prijetna vožnja na otok. Na otoku stoji ogromna zapuščena ladjedelnica, v prostorih katere se nahajajo razstave različnih avtorjev, ki s ciničnim, včasih neokusnim ali samo zabavnim pristopom prikazujejo današnjo družbo. Tako se lahko sprehajaš med pisanimi grafiti, betonsko belo tehniko, različnimi slikarijami ali pa odigraš partijo ping ponga. Med bolj zanimivimi se nama je zdela razstava majicah z raznimi slikami in napisi. Po celotni hali so visele majice v zaporedju mavrice (z belo in črno) in vsaka je nosila unikaten  napis ali sliko. Kar izbral bi si jih nekaj in jih odnesel domov (: Seveda jaz nebi bila prava Anita, če nebi zlezla na vrh otoka, ki mi je ponudil prelep pogled na oddaljeni Sydney, ostala družba pa se je kratkočasila na obali. Ko sem se vrnila, sem se jim pridružila pri igri Zemljo krast (se še spomnite kako je že šlo), od otoka pa smo se poslovili z metanjem frizbija. Zopet je minil en krasen dan, naju pa je čez dve uri že čakal vlak za Melbourne (še eni neporavnani računi).

Modro gorovje je zaradi slabega vremena odpadlo s seznama, ampak ne iz misli, ker se v Sydney definitivno še vrneva.

Čao

Brisbane - glavno mesto Queenslanda

Po nekaj tednih potepanja po bolj ruralnih območjih, je bil čas, da se zopet podava v veliko mesto, kjer se lahko izgubiš med množico ljudi. Brisbane je bil idealen kraj za to. Mesto leži ob reki, katere struga je vijugasta kot kača in mestu daje prav poseben pridih. Naokoli lahko opazuješ tisoče mostov, med katerimi ima vsak neko posebno obliko in po katerih je prav zabavno prečkati reko. In kot vsako mesto ima tudi Brisbane cel kup parkov, galerij, zanimivih trgov in drugih zadev, ki ti dajo priložnost raziskati mesto kakor te je volja. Pa sva se lotila. Najprej sva si šla ogledat Galerijo moderne umetnosti za katero sva slišala same pohvale. In ko se sprehajaš med norijami umetnikov, enkrat v svetu ogledal, drugič v sobi polni pik, tretjič med 30 metrskimi preprogami vidiš, da domišljija pri ljudeh enostavno ne pozna meja. Po ogledu galerije sva se napotila k bolj preprostim ogledom. Če si pravi pivec piva seveda ne moreš mimo pivovarne, ki ti ponuja ogled že poznane pridelave piva, na koncu pa te pogosti z nekaj kozarčki. Ogled je bil zanimiv, pokušina piv pa odlična. Malo omotična od dopoldanskega popivanja sva se podala na sprehod ob reki, kjer sva lahko opazovala vrvež ljudi z vsakodnevnimi opravki. Zvečer pa naredila sprehod po centru mesta, ki je bil že dokaj praznično obarvan.

Naslednji dan je bil čas za raziskovanje parkov. Podala sva se v Roma Street Parkland, park poln avstralskih kuščarjev in tropskega rastlinja kjer sva preživela prav prijetno dopoldne v oazi sredi mesta. Popoldne je bilo rezervirano za piknik z Alenko in Rudijem. To je slovenski par, ki že nekaj let živi tukaj, spoznala sva ju pa preko prebiranja njunega bloga. In ker se nama je zdela njuna zgodba zelo zanimiva, sva ju kontaktirala. Takoj sta bila za druženje. Alenka naju je prišla iskat v mesto in preživeli smo prav prijetno popoldne ter večer ob obilici zelo dobre hrane, hladnih piv in zanimivih zgodb, ki sta jih doživela tekom selitve v Avstralijo.

In ker je mesto veliko seveda nisva še končala z ogledi. Naslednje jutro naju je prebudilo sonce in dan je bil ravno pravšnji za sprehod po botaničnih vrtovih, ki so zopet predstavljali eno veliko cvetočo oazo sredi betona. Pot naju je skozi botanične vrtove vodila po poti mangrovih nasadov. Nato sva si zaželela vožnje po reki, skočila na mini ladjico in se odpeljala vzdolž reke, po vijugasti strugi, ki je skrivala nešteto zanimivih pogledov na mesto,  za katerega sploh nisva vedela, da obstajajo. Tako sva se pripeljala do znamenitega Story Bridge-a, ubrala pot pod noge in se sprehodila po njem ter nato spet skočila na ladjico in se odpeljala nazaj. Popoldne sva preživela na obrežju imenovanem South Parklands, ki ima zgrajen vodni park, da se ljudje v vročih poletnih dneh lahko namočijo, zvečer pa zašla v mestni casino, ki je ponujal zabavo za ljudi, ki radi vlečejo ročke avtomatov in po tihem upajo, da bodo enkrat le zadeli jackpot (:

Zadnje dopoldne v Brisbaneu sva nameravala preživeti v muzeju, vendar je bil na najino žalost zaprt zaradi prenove. Tako sva dopoldne izkoristila v knjižnici, kjer sva nekaj ur zastonj netkala in opazovala kako en možakar sredi knjižnice napreduje z risanjem svoje umetnije.

Najina naslednja destinacija je bila že dobro poznani Sydney. Do njega pa naju je pot vodila skozi mesto imenovano Casino. Spet eno zabavno ime mesta, ki nama je popestrilo najino popotovanje.

More to come ;)