Sydney Part Deux

Lepo vrniti v mesto, kjer si že bil. Točno veš, kje se nahajaš, kam moraš iti, ne rabiš zemljevidov, ampak se mirno sprehajaš naokoli kot, da bi tukaj preživel večino svojega življenja. Vse kar novega počneš, je to, da opazuješ kaj vse se je spremenilo. Midva se veselo sprehajava po Sydneyu, vi pa se verjetno sprašujete zakaj sva prišla nazaj, če sva ga že videla. Z mestom sva imela neporavnane račune za nekaj stvari, ki sva jih še hotela videti. Poleg tega pa sva se namenila na pohod v Modre gore, za kar je Sydney odlična izhodiščna točka. Prvi dan sva preživela v akvariju, ki je bil paša za moje oči. Akvarij predstavlja vrsto različnih vodnih živalskih vrst, ki jih ni mogoče srečati na vsakem koraku. Poleg tega so zgradili koralni greben, katerega naseljujejo vrste iz pravega koralnega grebena. Ta zadeva je neverjetna predvsem iz stališča vzdrževanja in po pogovoru z oskrbnikom, mi je postalo šele jasno kako zahtevno nalogo so si zadali in kako uspešno jo trenutno izpolnjujejo. Po ogledu akvarija in okusnem Subway sendviču naju je čakala še višinska avantura, obisk 304 metrov visokega Sydneyskega stolpa. Na vrhu je za trenutek nastopila vrtoglavica, noge so postale mehke, ko si se naslonil na stekleno okno in pogledal dol, a vse to je bilo vredno razgleda na Sydney, ki se je svetil v večernih lučeh.

Naslednji dan sva hotela odriniti v Modre gore, vendar ker vreme ni obetalo nič dobrega, sva jih prestavila in se raje sprehodila po predelu Sydneya imenovanem Kings Cross. Nekdaj bogata soseska danes predstavlja precej razuzdan predel mesta, kjer ponoči, ko mesto zaživi, srečaš geje, prostitutke, transvestite in obiščeš najbolj odtrgane diskoteke. Ker sva imela preveč časa, sva poklicala prijatelja s katerima smo se potepali po otoku Fraser. Kot naročeno sta naju povabila na obisk, kjer sta bila nastanjena. Hiter tuš, skleda makaronov  in že sva hitela proti avtobusni postaji, vesela, da se bomo spet malce podružili. Ko sva prišla tja, me je pričakalo prav prijetno presenečenje. Fanta Davida, pri katerem sta živela, sem poznala še iz časa Down Towna. Minilo je vsaj 11 let odkar sem ga nazadnje videla in velikokrat sem se vprašala, kam je ta fant izginil. Izginil je v svet Avstralije in prav lepo ga je bilo srečati. Pa naj še kdo reče, da svet ni majhen (:

Po prijetnem večeru je prišel nov dan in ker smo Slovenci zelo družaben narod, smo se ponovno srečali, tokrat z namero obiskati razstavo urbane umetnosti na otoku Cockatoo. Hop na trajekt, škljoc, škljoc Sydneyske opere, ker te pač vedno znova očara in prijetna vožnja na otok. Na otoku stoji ogromna zapuščena ladjedelnica, v prostorih katere se nahajajo razstave različnih avtorjev, ki s ciničnim, včasih neokusnim ali samo zabavnim pristopom prikazujejo današnjo družbo. Tako se lahko sprehajaš med pisanimi grafiti, betonsko belo tehniko, različnimi slikarijami ali pa odigraš partijo ping ponga. Med bolj zanimivimi se nama je zdela razstava majicah z raznimi slikami in napisi. Po celotni hali so visele majice v zaporedju mavrice (z belo in črno) in vsaka je nosila unikaten  napis ali sliko. Kar izbral bi si jih nekaj in jih odnesel domov (: Seveda jaz nebi bila prava Anita, če nebi zlezla na vrh otoka, ki mi je ponudil prelep pogled na oddaljeni Sydney, ostala družba pa se je kratkočasila na obali. Ko sem se vrnila, sem se jim pridružila pri igri Zemljo krast (se še spomnite kako je že šlo), od otoka pa smo se poslovili z metanjem frizbija. Zopet je minil en krasen dan, naju pa je čez dve uri že čakal vlak za Melbourne (še eni neporavnani računi).

Modro gorovje je zaradi slabega vremena odpadlo s seznama, ampak ne iz misli, ker se v Sydney definitivno še vrneva.

Čao