Cairns in uresničitev najinih želja že od malih nog

Vlak je vedno bližje mestu Cairns, zunaj pa lije kot iz škafa. Zelena pokrajina se zdi kot bi bila prepojena z vodo, mrači se že, vlak je ustavil. Cairns, dom koralic. Hostel v katerem sva imela namen prespati je poln, zdaj še bolj lije, mokra iščeva hostel… Čez nekaj minut pa že večerjava v gostilnici in pijeva pivo.

Naslednje jutro je že sijalo sonce, ki je nato sijalo še preostalih 7 dni najinega bivanja v tem zelo turističnem a sila prijetnem okolju. Mesto Cairns je seveda najbolj poznano po Velikem koralnem grebenu, na katerem vsi veselo snorklajo ali se potapljajo in tudi midva sva prišla sem prav s tem namenom. 
Prve dni sva malo postopala po mestu, se kopala v umetni laguni, obiskala nočni market in se sprehodila skozi botanične vrtove, v katerih so drevesa cvetela v neverjetnih barvah in naokoli širila dišeče vonjave. Skoraj vsako popoldne sva jo mahnila na sladoled, ob večerih pa v pub na vrček mrzlega piva. Poleg planiranja kako bova odjadrala na odprto morje ter se potopila v pisani svet koral in rib, sva se odločila, da si rentava avto in se zapeljeva v približno 200km oddaljeni rt Tribulation.
V hostelski potovalni agenciji sva se v parih minutah zmenila za oboje. Celodnevni izlet s katamaranom all inclusive na dva zunanja dela reefa, na enem se bova potapljala, na drugem pa snorkljala. Najet avto je bil zelo ugoden, za nagrado pa je bil kot nalašč skoraj novi Swift z USB priključkom. Po zajtrku sva jo mahnila na pot do rta, kjer se srečata deževni gozd in koralni greben.
Pot naju je vodila po poti sladkornega trsa vse do reke Daintree, čez katero naju je pripeljal splav podoben takim, ki se vozijo doma po reki Muri. Takoj čez reko naju je že čakal deževni gozd med katerim je peljala močno ovinkasta cesta, ki je bila pravi raj za dirkanje s Suziko. Med gostim in zelenim rastjem ter zabavnimi prečkanji potokov sva prišla do rta. Dolga peščena plaža se je zaključevala z visokim drevjem in gostim grmičastim rastjem iz katerega je prihajalo morje. To zanimivo naravno okolje je seveda popestrilo tisoč in eno oglašanje ptic, radovedno kukanje ogromnih kuščarjev izza podrtih debel in nenavadni črvi, ki na obali gradijo zanimive peščene potičke. Po nekaj urnem raziskovanju deževnega gozda, je bil čas, da se počasi odpraviva nazaj v civilizacijo. Na poti nazaj sva se ustavila še v nekem hribovju, kjer sva naredila pol urni sprehod ob reki z velikimi okroglimi skalami in se pozabavala na visečem mostu. V majhnem obmorskem mestecu so Suzukijevi sedeži postali najino prenočišče vse do jutra, ko naju je pobožalo sonce in naju napodilo nazaj v Cairns.

Naslednji dan sva si vzela prosto in se skušala kar se je dalo spočiti, ker sva bila malce pod stresom zaradi potapljanja. Sam nisem bil nikoli kaj prida plavalec (nisem niti danes), kaj šele potapljač. Dvomim, da sem kdaj zadržal sapo pod vodo dlje od 30 sekund (: Vedno me je spremljala neka fobija, vedno ko sem potopil glavo me je malo stisnilo. Priprave na Magnetic otoku so bile več kot dobrodošle in sem se s tem kar konkretno pomiril.
Bli bli bli bli bli… tuli budilka, ker je ura sedem zjutraj in čas je za korale. Po jutranji higieni in polnjenju želodčkov sva se odpravila v pristanišče, poiskala »najin« katamarančič in se vkrcala. Čamac je bil na zunaj in znotraj še lepši, boljši kot je bilo opisano in že se nama je smejalo. Brez ušes verjetno okoli glave. Tokrat nisva bila preveč pozorna na buđet, ker je bila to le zelo zelo velika in dolgotrajna želja, katero sva si na koncu verjetno izpolnila boljše kot je bilo sprva mišljeno. Takoj so nam postregli s kavo/čajem in kolački, kosilo je bilo 1A s črtico, posadka pa z dvema (: Ni, da ni. Sedaj pa k glavnim stvarem oz. potapljanju in čudovitemu podvodnemu svetu.
Vse se je začelo s težko jeklenko na hrbtu in tistim smešnim skokom v vodo, pri katerem nikoli ne veš ob kaj se boš spotaknil (: Nekaj dihalnih vaj in potopili smo se pod morsko gladino, kjer plavajo velike ribe. Za trenutek se ti zazdi, da te bo zagrabila panika, pozabiš dihati, malo si zmeden, potem pa pride kot strela z jasnega… prečudoviti svet, ki si ga po navadi z navdušenjem gledal v dokumentarnih filmih. Pisane korale različnih velikosti in vzorcev se razkazujejo po grebenu, meter dolge in visoke školjke sedijo na tleh ter se smejejo s svojimi valovitimi ustnicami za katerimi skrivajo vijoličen jezik, med morskimi vetrnicami pa plavajo različno obarvani Nemoti. Nato se obrneš in mimo priplavajo ribe čudnih oblik, neverjetnih vzorcev ter barv, zaradi katerih bi si definitivno zaslužile nagrado za kreativnost. Potem greš malo globlje in se srečaš z ogromno ribo, ki se ti pusti pobožati ali pa želvo, ki je prišla samo pozdravit. Nevarnih morskih psov še vedno ni na spregled, se pa tam spodaj po skalah potika nama že poznani leopardji morski pes, pogled nanj pa včasih zmoti mimo »leteči« skat. V vsej tej lepoti pisanega sveta bi si želela postati ena izmed teh neverjetnih bitij, ker pa to ni mogoče, je čas, da se vrneva nazaj v življenje, ki nima škrg in se diha s pljuči (: Od navdušenja sva kar hlastala za zrakom, ko sva prišla na površje, nasmeh pa še dolgo ni izginil z najinih obrazov. Uro kasneje sva na drugem delu grebena približno uro snorklala in na malo drugačen, a še vedno zanimiv način raziskovala ta prečudoviti svet. Ta nora izkušnja je definitivno spodbudila željo po potapljaškem izpitu. Ker pa se seveda vsaka lepa dogodivščina enkrat zaključi, smo odjadrali nazaj proti celini in se z vsakim valom počasi poslavljali od te prelepe naravne znamenitosti, Velikega koralnega grebena.
Ker je Cairns prav prijeten kraj in do sedaj najcenejši, sva si naslednjih par dni ponovno vzela prosto oz. sva jih porabila za iskanje informacij o najinih nadaljnjih potepanjih po vzhodni obali. Sva izračunala, da imava še dovolj časa, da se morda celo vrneva v Sydney in Melbourne, kjer sva zaradi takratne časovne stiske morda izpustila kakšno malenkost. O tem kdaj drugič, ker je najina naslednja destinacija Airlie beach, kjer je skoraj obvezen ogled snežno bele Whitehaven plaže.

Do naslednjič ;)