Darwin in pot v Cairns z vmesnimi postajami

Spet je čas da se malo oglasiva… Darwin je vroč za popi*dit! Skoraj vsak dan 35°C in 75% vlage, tko da je dihanje in predvsem potepanje po mestu kar velik napor.

Samo mesto nama je bilo kar všeč, le klima je malce ubijala. NI neko velemesto, je pa prav prijeten kraj, kljub temu, da mrgoli krokodilov in meduz (:

Ne glede na to, da v samem centru ni prav veliko zanimivih stvari za vidt, sva pomoje kar solidno izkoristila teh 5 dni. En dan sva šla v muzej, ki je fenomenalen, malo naprej je park, kjer je narejeno umetno jezero, da se narod lahko »varno« namaka, še naprej je vojaški muzej, vmes na obali pa sprehajalna pot kjer rastejo mangrovci. Šla sva tudi futrat ribe, na obali je ena zadeva kjer zjutraj ob plimi lahko hraniš ribice. Stojiš v vodi in jim mečeš kruh, lahko ti jejo tudi iz roke, med tem ko plavajo okoli tebe. Lahko jih celo »božaš« in nežno brcneš (: Vidš pa celo goro različnih ribic, celo par skatov je prišlo blizu. Šla sva v tudi v krokodil vrt, kokr en živalski vrt s poudarkom na krokotih, kjer sva seveda enega tudi po rokah valala (: Nor občutek, teli tamali imajo še tako nežno kožo in so zelo mehki in luštkani, da bi ga kar obdržal. En da sva se sprehodila do pristanišča/marine, kjer je zelo prijetno. Za ta korajžne, je zelo lepa plažica z bademajstrom, za ostale pa bazen z valovi. Seveda pa zraven takih placov pašejo tudi luksuzna stanovanja, trgovinice, kafiči in restavracije.
Je pa v okolici Darwina (od dveh do 4ih ur vožnje stran) ogromno narodnih parkov, Litchfield, Kakadu, Katherine, kjer greš lahko tudi po več dni raziskovat pa ne moreš videt vsega. Na žalost nama budžet ni dopuščal obiska kakšnega od teh parkov, ker 3 dnevni trip tja stane 1000$ za oba, poleg tega pa se sredi novembra tudi zaključi sezona skoraj vseh aktivnosti v Darwinu, ker prihaja mokra sezona. Sva se odločila, da če bova šla kdaj na bali, da bova od tam definitivno skočila še enkrat v Darwin za par dni in si ogledala vsaj enega izmed teh parkov.


Za odhod iz Darwina je bil planiran trip malo z vlakom, potem malo z avtobusom in nato spet z vlakom do Cairnsa, ampak je bila cena avtobusa relativno primerljiva z letalsko karto do Brisbanea. Poleg tega pa bi imela precej časa za zabit v outbacku oz. v mestih kjer so nama sonahrbtnikarji povedali, da so mesta prava mrtvila in da če je le šansa, da se jih ogneš, se jih ogni, poleg tega pa v njih ni skoraj nič za videti, niti slučajno pa ne za toliko dni kot bi jih midva tam prebila (:

Let do Brisbanea je trajal slabe 4 ure, kamor sva prišla v popoldanskih urah, skočila na vlak do centra in se šla pozanimat za termine vlakov za Cairns. Predvidevala sva, da bova par dni ostala tukaj, ampak sva imela malo sreče in je bil prvi vlak že čez 3 ure. V tem času sva skočila na kosilo in v trgovino po prigrizke za po poti, ker vlak do Townsvilla vozi cca. 18 ur. Kaj več o Brisbaneu ne morem povedat, le da je bil center mesta zelo povabljiv in se že veseliva povratka.

Ker vlak do Cairnsa vozi 24 ur, sva se odločila za vmesni postanek v Townsvillu, ki je bil tudi destinacija prvotnega plana. Najprej sva se malo sprehodila po glavni ulici, šla do turističnih informacij, kjer so nama dali brošurice za dvodnevni izlet na Magnetic Island, katerega sva imela plan obiskati le za eno noč, ampak sva glede na ponudbo kar ves čas porabila tam. Rajski otoček slabe pol ure vožnje s trajektom, kjer je ogromno trekking poti in lepih plaž s koralnim grebenom.

Prvi dan na otoku sva bolj ali manj prebila v hostlu in bližnji plaži, zvečer pa popila par mrzlih ob druženju na kviz večeru, kjer pa se z eno angležinjo in kanadčanko nismo preveč dobro odrezali, ker je bila tematika precej povezana z Avstralijo. Pol vprašanj je bilo povezanih s kriketom, ki za moje pojme sploh ni šport (: Sicer pa: »Važno je sodelovati!« Drugi dan sva skočila iz postelje malo bolj zgodaj, ker sva šla na en pohod, kjer je odličen razgled na pol otoka in na zalivčke z najlepšimi plažami, nato pa na najlepšo snorklat za koralami in tamkajšnjimi ribicami (bom detajle prišparal za Anito). Zvečer sva užgala še en sprehodek kjer sva futrala rooje in si šla ogledat en market, ki je bolj družinske narave. Par štantov s hrano in raznoraznimi zadevami za kupit, zraven pa seveda sodi tudi bife, kjer se ga moški del obiskovalcev bolj na izi vzame in ob športu kakšno reče.

Danes (sobota, 5. november 2011), ko kdor-ve-že-ve-kdo praznuje 27ega po vrsti (vse najboljše ti želiva :* :* :*) pa sva šla po zajtrku nazaj na trajekt in pol urice počakala na vlak, ki naju bo v slabih 6ih urah pripeljal v Cairns, mesto velikega koralnega grebena (:

Spodaj pa kot je zadnje objave že v navadi, kratko poročilo skozi Anitine prste ;)

Lep pozdrav vsem!

Če se prav spomnim, vam moram napisati še nekaj o rdeči skali ali po aboriginsko Uluruju, ki sedi sredi rdeče puščave in čaka na domorodce, da jo pozdravijo s svojimi obredi.  Prepričana sem, da vas zanima kaj je tako posebnega na tej skali, saj si verjetno mislite, da je skala pač skala. Naj vam opišem to čudo….žari v svoji neizmerno lepi opečnato rdeči barvi, ko si zraven imaš občutek, da te greje (morda je to samo zato, ker je pregreta od sonca ali pa so aborigini poslali kakšno posebno zgodbo, ki se je ovila okoli nas), od daleč zgleda ogromna, ko se ji približaš, se šele zaveš njene mogočnosti, ko stojiš ob njej si želiš samo tišine, ko pada dež, se ovije v turobno črno barvo, ampak ko jo obsije sonce, zažari kot žerjavica…..najbolj zanimivo od vsega je to, da je ta velika skala, dejansko samo ena gromozanska skala….ne več skal skupaj ampak ena sama, samcata skala z obsegom okoli 8 km. Se sedaj zavedate njene mogočnosti?!?! Povem vam, da ti zastane dih, ko jo opazuješ od daleč ali od blizu, ko pa ji dodaš še vso zgodovinsko ozadje, ki jo močno povezuje z aboriginsko kulturo, se dejansko vrneš  v čas jamskega življenja in si fasciniran, da so dejansko na svetu še ljudje, ki živijo kot »naši prastari predniki« (moji predniki že ne – by Aljo). Seveda za vsem tem stoji tudi žalostna zgodba o tukajšnjih domorodcih, pa o tem mogoče kdaj drugič, da ne uničim lepote, ki z njihovo kulturo živi v tej prelepi rdeči skali. Ob vsej lepi zgodbi o skali, je vredno omeniti, da je pokrajina okoli lahko tudi zastrašujoča, saj te strupenjače verjetno opazujejo na vsakem koraku, ti jih niti vidiš ne, vsak kuščar, ki prileze iz tako imenovanega busha te fascinira, čeprav je včasih tako velik, da se je najbolje obrniti in jo popihati v nasprotni smeri, kenguru iste velikosti kot Aljaž te čudno gleda, ko nabiraš dračje in nato skrivnostno odskaklja v neznano ali pa te pojejo mravlje, ker si se pač ukampiral na njihovem mravljišču. Nasprotno ti ta ista pokrajina da možnost poskusiti mravlje, ki imajo okus po medu, pomaranči ali limeti, uživaš lahko v tišini, ki jo dejansko slišiš, opazuješ manjše kuščarje, ki tečejo po dveh nogah in se jim smeješ, ker še nikoli nisi videl česa bolj smešnega, zvečer pa zaspiš pod milim nebom ob pogledu na milijone zvezd. Povem vam, da so ti trenutki nepozabni, lahko bi še pisala in pisala, pa moram naprej v Darwin. Aljaž vam je že opisal kako nama je bilo všeč in kaj sva videla, jaz pa samo na hitro napišem nekaj utrinkov…s krokodili si ne želim srečati v naravi, čeprav je ta malega prav prijetno crkljati v naročju, vsaj dokler ima zavezan gobec oziroma mu ne zraste skoraj tako velik kot sem jaz visoka. Naučila sem se veliko novega o teh prastarih plazilcih in povem vam, da se ni za hecat z njimi. Hraniti ribice je neverjetno zabavno, čeprav je bolj namenjeno otrokom. Ko ti trop 30 cm velikih divjih rib šviga okoli nog, pozabiš koliko si star in se z lahkoto vrneš nazaj v otroška leta. Vročina buta zjutraj, zvečer,ponoči, soba v hostlu pa je naš hladilnik, saj klima laufa 24 ur na dan. Fotke na fotoaparatu so ves čas malo meglene, ker je v zraku ogromno vlage in se moj fotoaparat ne more izogniti tej vlažni gmoti. V Darwinu zmagajo papige, zjutraj te prebudijo, ker se derejo kot srake, zvečer si izberejo drevo v mestu, na katerega jih prileti več 100 in svečano odprejo debato namenjeno celemu mestu. Če bi jih kdo zastopil, bi bilo odlično, namesto tega ti pa samo onemogočijo normalen pogovor, ker so tako glasne, da te dejansko preglasijo. (: Od Darwina se na koncu posloviva s pogledom na prelep sončni zahod, kjer sonce potone v na videz mrtvo morje, ki v resnici živi napolnjeno z zastrašujočimi  strupenimi meduzami in krokodili. Ponovno se želim vrniti v to mesto. In že drviva na vzhodno obalo, obalo Velikega koralnega greben. Ustaviva se na rajskem otoku, kjer si privoščiva malo počitniškega pridiha. Rajske plaže vsepovsod, midva pa se odločiva za pohod po malih gričih, ki naseljujejo otok. Ko se takole potepaš pa njihovem bushu imaš priložnost srečati vrsto različnih živali in ja uspe nama srečati koale, ki zaspano objemajo debla in te neumno gledajo, ko se jim približaš. Ena je imela tudi mladička v naročju, ki je izgledal kot plišasta igračka. Kuščarji se skrivajo povsod in vsake toliko iz šavja zaslišiš šum in nato opaziš kako radovedno kukajo in nas opazujejo. S prelepim razgledom na rajske zalivčke je čas, da se tudi midva zapodiva vanje in v njih namočiva najina prepotena telesa. Obvezna oprema je pripravljena: neopren, plavutke, maska in rorček….gremo snorklat. (: Ta koralni greben sicer ni del Velikega koralnega grebena, vendar ponudi več kot dovolj za prvo snorklanje. Na začetku imaš malo cmoka v grlu, saj veš, da se tiste strupene kockaste meduze sprehajajo v teh istih vodah in kljub temu, da si oblečen v neopren,  vseeno pomisliš na odprte dele kože s katerimi jim daješ možnost, da te opečejo. Vendar ko zagledaš prve korale in pisane ribice, v trenutku pozabiš na to. Ko takole plavaš nad grebenom, neizmerno uživaš. Enkrat plavaš med tropom majhnih in neverjetno obarvanih rib različnih oblik, pogledaš drugam se mimo tebe pripodi ogromna riba čudno napihnjena, ki s svojimi našobljenimi ustnicami zgleda kot bi bila dama. Potem opaziš, da se tam med algami, ki plapolajo kot žito v vetru nekaj premika. Malo se približaš in nato ti zastane dih….morski pes, pa ne tisti beli nevarni, ki čaka, da te bo pojedel, ampak neka druga vrsta, ki človeku ni nevarna, razen če bi drezal vanj. Adrenalin ti požene po telesu in nemo strmiš v to zverino, ki se veličastno premika med algami in koralami.  Korale niso preveč pisane, so pa različnih oblik in ogromne, včasih tudi večje kot jaz….noro, midva pa plavava tukaj….in uživava ob pogledu na ta neverjetna bitja. Ob vsakem pogledu nanje se vprašaš kdo jim je dal te neverjetne barve, oblike, strupe, moč…..ker postaja vidljivost slaba in mojo masko počasi začne zalivati voda, se odpravim nazaj na obalo. Zvečer se odpraviva še v nek drugi zalivček, saj mi je nekdo prišepnil, da se tam potepajo skalni kenguruji. Prideva tja  in poglej jih, ogromno jih je, mali, veliki, mladički v materinih vrečah, mali kosmatinci, ki te opazujejo in upajo, da si jim prinesel kaj za pod zob. Žal nisva imela kakšnega korenja ali krompirja, sva pa nabrala neko listje, ki ga po najinem mnenju jejo in seveda so nama jedi z roke. Previdno priskaklja, te pogleda, počasi začne glodati, kar si mu ponudil, potem pa zbeži stran, kjer v miru dokonča, kar si mu dal za pojesti. Ti pa mirno klečiš, jih opazuješ in še vedno ne verjameš, da so se ti spet uresničile sanje.
Naslednje jutro sem se sama odpravila počakat sončni vzhod, obiskat bližnjo razgledno točko in na sprehod po mangrovem gozdu.  Sonce je krasno vzšlo in to kar sredi neba…..pričakuješ, da bo pokukalo izza sosednjega otoka, nato pa ugotoviš, da se je pojavilo sredi neba, smešno in osupljivo. Potem sem se šla sprehajat po bližnjem naselju, vsi še veselo spijo, tišina vlada, res prijetnem občutek, edini, ki motijo tišino so kakaduji, ki se brez pomena derejo z dreves. Mangrovi gozd izpustim, ker je pot predolga, se pa ustavim na plaži in poslušam kako valovi butajo ob skale. Za zaključek mojega jutranjega izleta se povzpnem na  točko, kjer mi razgled ponudi pol otoka. Pridruži se mi tudi ptič imenovan Kingfisher oz. Kookaburra (just Google it pa boste zvedl kakšen je), ki z mano opazuje okolico in mi pozira, ko ga fotografiram.
Moj dan je popoln… se slišimo iz Cairnsa (:

Čav :*