Na svetu obstaja mnogo plaž, ki naj bi bile raj za surfanje. In seveda Avstralija nebi bila zanimiva, če nebi tudi v tej rubriki pobirala lovorik… tako se skoraj polovica vzhodne obale bohoti z dolgimi peščenimi plažami, ki ponujajo visoke valove in sem zamikajo tudi najmanj izkušenega obiskovalca. In tako je bilo surfanje tudi za naju ena izmed stvari, ki jo je bilo potrebno preizkusiti. Najprej sva se ustavila v malem mestecu Byron Bay, ki je bil zelo hipursko obarvan… pisane hiše, pisana množica ljudi, tudi jolica včasih zadiši, vsak fura skejt ali pa na campervanu prevaža surf… potem pa prideš na plažo in se izgubiš v surferskem načinu življenja… pomisliš: »Vauuu, tudi jaz bi tako živel.«
Za začetek sva si izposodila bodyboarde in se podala v približno 2 metra visoke valove. V primerjavi s surfanjem tukaj ležiš na deski in se voziš skupaj z valovi. Sila zabavna telovadba, vendar tudi precej naporna. Po kakšni uri igranja z valovi sva malo počila, se okrepila s sladkim jabolkom in naredila peščeno želvo. Potem pa ponovno v vodo… val prihaja, ujem ga, o madona kako je visok, uuuuiiiiiiiiiiiiii… in tako naprej, dokler nisem imela popolnoma opraskanega trebuha in sem se zaradi pekočega občutka odločila, da bo dosti za danes. Deskarsko popoldne se je sprevrglo v prijeten večer, ki sva ga zapila z druščino iz sobe.
Naslednji dan sva odšla na peš turo s katero sva nameravala osvojit najbolj vzhodno točko Avstralije in se povzpeti do svetilnika, ki velja za najsvetlejši svetilnik Avstralije, saj opozarja ladje oddaljene kar 40 km. Sprehod po obali, ki zavije navkreber in te popelje skozi zimzeleni gozdiček ter se konča s previsno potjo do svetilnika, je bila odlična rekreacija, dokler naju ni ujel močan naliv in sva vedrila pod 'kao' drevesom. Premočena kot mačka, sva nadaljevala najin deževni sprehod in nato pod streho svetilnika čakala, da neha deževati. Ker pa ni in ni hotelo nehati, sva se odločila, da bova tokrat uživala v mokrem sprehodu in se kljub nalivu odpravila nazaj. To je bilo popolnoma dobrodošlo, saj naju je premočeno doživetje vrnilo v otroški čas skakanja po lužah in smejanju do solz. Ko sva osvojila obalo, se je razjasnilo, sonce nama je posušilo premočena oblačila in nama dalo priložnost, da še malo uživava v pogledu na nadobudne surfarje.
Zvečer sva zapustila Byron Bay in se napotila v pravi surferski raj imenovan Surfers Paradise. Vesela, ker naju končno čaka prava surferska avantura in žalostna, ker so nama bili s premikom v to mesto dnevi Avstralije šteti.
Zjutraj sva se prebudila v sončno jutro. Pojedla, se malo sprehodila po mestu in plaži, si poiskala najboljšega inštruktorja surfanja (: in potem v pričakovanju čakala, da ura odbije pol dveh, ko se bodo začele lekcije surfanja. Oblečena v lycro s surfom pod pazduho sva korakala proti obali in se počutila kot največja profesionalca… sanje so se v hipu razblinile, ko se je začela vadba na kopnem. Ležeči položaj, desna noga s kolenom naprej, leva naprej v polstoječi položaj, spet desna pokonci in surfamo (: Zabavno in preprosto dokler si na trdnih tleh. Po 15 minutah vadbe, je bil čas, da osvojeno znanje prenesemo na ne tako mirno površje… v vodo z dobrim metrom visokimi valovi. In sva šla… enkrat na levo čof, enkrat na desno čof, enkrat naprej čof, enkrat pa stojim in se peljem… oooouuuhhhhh… uspelo nama je. Seveda takoj dobiš zagon in se ves zagrizen znova in znova zaganjaš v valove… ni važno kolikokrat te val zalije, vedno šteješ tiste, ko stojiš in se pelješ. Po uri in pol smo zaključili, ker nas je pregnala močna nevihta. Navdušenje pa nama je kljub temu še vedno jemalo sapo. Seveda sva potem še kakšno uro puščala iz nosa, saj te pitje slanega morja dodobra prečisti, ampak to naju ni ustavilo pri nadaljevanju aktivnega dneva. V hostlu smo imeli squash igrišče, tako da sem Aljaža izzvala na dvoboj. Po dobri uri udrihanja z loparjem, sva šla v savno, kjer sva se dokončno razstrupila, nato naju je čakalo še nekaj dolžin v bazenu in za zaključek še relaksacija v jakuziju. Večer sva zaključila z okusno večerjo in nekaj kozarčki vina (:
Naslednji dan je bil namenjen samostojnemu učenju surfanja, saj sva bila po včerajšnji lekciji že prava strokovnjaka. Izposodila sva si surfe in se zagnala v valove. Tokrat nama morje ni prizaneslo in so valovi segali tudi do 3 metre, tok pa je bil tako močan, da naju je odnašalo že samo če sva stala v vodi do kolen. Vseeno sva se kaki 2 uri borila brez vsakršnega uspeha. Izmučena sva zaključila najino avanturo in se kmalu sprijaznila, da pač po enem dnevu ne moreva botrovati moči oceana ter da bo potrebno nabrati še kar nekaj ur, preden nama bo surfanje postalo simple ko pasulj. Kljub vsemu pa naju valovi niso odgnali, temveč samo še dodatno povabili k sebi… pa sva se šla zaletavat vanje. Bilo je fantastično, na trenutke smrtonosno in vredno vseh spominov. Ko sva se posušila in se ponovno ogrela, sva si privoščila en McDonaldsov brain freeze (zamrznitev možganov) in se podala na malo daljši sprehod ob obali. Tako sva se počasi začela poslavljati od prelepe Avstralije. Zvečer sva spakirala, se odpravila na zadnje avstralsko pivce, se še zadnjič sprehodila do rajske obale in z grenkim priokusom zaspala, saj naju je čakala zadnja noč v Avstraliji.
Poslavljali se bomo pa naslednjič.
