Jutro se je začelo z iskanjem vstopnic za koncert, ki naj bi se začel čez pol dneva. Po kakšnih dveh urah sva jih našla, kontaktirala modela, ki jih je prodajal in se dogovorila za prevzemno mesto. Čez pol ure sva že vneto čakala na Federation Squareu in se veselila vstopnic. Model se je pripeljal s kolesom, nama prodal vstopnice, zadovoljni smo zaključili kupčijo, on se je odpeljal neznano kam, midva pa sva odhitela v hostel, saj se je bilo potrebno še check in-ati, razpakirati, nekaj pojesti in se stuširati… Na razpolago pa sva imela natanko 3 ure. In začela se je norija, saj koncerta nisva želela zamuditi. Seveda sva najprej več kot pol ure vsa živčna stala v vrsti za sobo. Potem sem podrla svoj življenjski rekord v kuhanju kosila, v obedovanju in pospravljanju po kosilu. Nastopilo je ekspresno tuširanje in izbiranje oblačil za koncert. Jaz sem mogla izgledati dobro za pevca Davea, Aljo pa za moj imidž (: In že sva hitela proti stadionu, nasmejana do ušes. Ko sva prispela tja, sva si po rockersko privoščila pivo in se razgledala po stadionu, saj sva morala ugotoviti, kje sediva. Ne vem, če sem omenila, ampak karti sta imeli različne sedeže in izkazalo se je, da je Aljaž sedel v tretjem štuku , jaz pa v prvem. In ker je stadion ogromen, ima vsaka tribuna svojega redarja in usmerjevalca za karte, kar pomeni skoraj nič možnosti, da bi koncert preživela skupaj. Tako sva si predskupino ogledala posebej in medtem iskala način, kako bi se lahko prešvercala na skupno tribuno. Na srečo nama je prihod druge predskupine to omogočil, saj so redarko očitno tako navdušili, da je za trenutek pozabila, da je na delovnem mestu in mi omogočila, da sem se pretihotapila mimo brez pregleda karte. In že sem sedela dve vrsti pod Aljažem in nesigurna opazovala, kdo od prihajajočih se bo usedel na mesto, kjer je sedaj moja rit grela sedež. Izmed 4ih sedežev, ki sem jih imela na razpolago sem si izbrala takega, da se mi je bilo potrebno presesti samo enkrat in na koncu je zraven lahko sedel tudi Aljaž. Medtem ko sva midva izvajala svoje posle, se je stadion že močno napolnil. Tako smo ob prelepem sončnem zahodu vsi skupaj pričakovali Foo Fighterse. Zaslišali smo prve akorde Grohlove kitare in množica je s kričanjem, žvižgi in vznemirjenjem v trenutku dvignila vzdušje in dala znak naj se show začne. Komad za komadom je vedno bolj dvigal vzdušje, vsi smo peli, vsi smo se smejali, skupina je igrala kot ponorela , Dave pa je s svojim tipičnim nastopom dvigal energijo celega stadiona. Bolj ko se je koncert približeval koncu, bolj divje je bilo. In po dveh urah in pol odtrganega koncerta so zaključili, nama pa pustili srce nabito s presežkom pozitivne energije. Kar se mene tiče je bil to najboljši koncert, ki sem ga kdaj videla. Večer se je zaključil z melodijami Foo Fightersov v najinih ušesih, ki so naju pospremile v globok spanec.
Naslednje jutro sva bila sveža kot dojenčka in pripravljena na najin naslednji podvig. Rentala sva si avto in pobegnila na 140 km oddaljen Phillip Island, poznan po dirki na kateri se vsako leto pomerijo motoristi razreda MOTO GP in pingvinih, ki se v tem času vsak večer pridejo parit na kopno. In kot se za pravo Avstralijo spodobi, nama je otok ponudil še več kot sva sprva mislila.
Po dveh urah prijetne vožnje sva prispela na otok in se najprej ustavila na dirkališču. Žal nanj nisva stopila, sva si pa zato pogledala del kvalifikacij, ki so potekale v okviru nekega avstralskega motorističnega tekmovanja. Grmenje glasnih motorjev je bolj pritegnilo Aljaža, ki je nasmejan užival, medtem ko so motoristi nabirali kroge. Po motorjih pa je sledilo raziskovanje bolj naravnih delov otoka. Tako sva se najprej namenila na predel imenovan Nobbies, kjer sva v močnem vetru uživala ob pogledu na tisoč in enega galeba. Ta predel je naravni rezervat, zato tukaj lahko srečaš mnogo različnih ptic, z malo sreče pa je možno videti tudi morske leve, ki se na nekaj kilometrov oddaljenih skalah nastavljajo različnim pogledom. Nato sva se sprehodila do labodjega jezera, kjer sva v tihožitju opazovala neokrnjeno naravo in družino gosi, ki je postopala ob jezeru. Na poti do tja pa naju je spremljalo nešteto metuljev. Toliko metuljev še živi dan nisva videla (: Nadaljnja pot naju je vodila mimo verige peščenih plaž in naju pripeljala v glavno mesto otoka, Cowes. Ker je od najinega zadnjega obroka minilo že pol dneva in nisva želela lačna čakati na pingvine, sva skočila v trgovino, kupila sveže ribe, nekaj zelenjave in se odpravila na BBQ plac, kjer sva si pripravila zelo okusen obrok.
Nato je končno prišel čas, ko sva se odpravila na ogled znamenite parade pingvinov. Naj vam najprej razložim, da so to najmanjša vrsta pingvinov, ki obstaja in je preprosto poimenovana Little Pinguin. Zadeva pa je izgledala nekako tako… na plaži sta postavljeni 2 tribuni, kamor smo se usedli gledalci čakajoč, da se pingvinja predstava začne. Ko je padel mrak so se na morski gladini pojavili pingvini, ki so čakali na temo, da se bodo lahko varno umaknili na poraščen del kopna, kamor zahajajo z namenom, da bi se parili in legli jajca. Odprta plaža prestavlja zanje veliko nevarnost, saj nanje prežijo različni plenilci. In zabava se je pričela, ko so začeli prihajati iz vode. Čakanje v vodi na pravi trenutek je izgledalo kot misija nemogoče…..skupina pingvinov čaka na obali, se začne premikati v smeri proti kopnemu, pogumni pot nadaljujejo, boječke se sredi poti premislijo in s hitrimi koraki odhitijo nazaj v vodo in zgodba se ponavlja dokler ni dovolj temno in tudi tisti najbolj boječi uspejo doseči cilj, kjer si bodo poiskali svojo paritveno sopotnico. Tisti, ki ste gledali risanko Madagaskar, se spomnite pingvinov na delu in vam bo popolnoma jasno kako naj bi ta parada izgledala (: Ko se je večina pingvinov prestavila na kopno, se je začel paritveni ples. Iz grmov so se slišali glasni paritveni zvoki, katere je bilo prav fascinantno poslušati, saj ta mala bitja iz sebe spravijo hudičevo glasne in visoke zvoke. Po zanimivi predstavi je bil čas, da zatisneva oči. Odpeljala sva se na rt Woolamai, si postlala v najinem sposojenem jeklenem konjičku in zaspala ob poslušanju koncerta Foo Fightersov, ki se je ta večer ponovno odvijal v Melbournu. Ali si sploh lahko zaželiš še kaj lepšega?!
Zjutraj sem se zbudila v vetrovno jutro, ki pa me ni odvrnilo, da se nebi malo sprehodila naokoli. Vzela sem fotoaparat in se odpravila na vetrovno dogodivščino. Dve urni sprehod mi je ponudil ogled divjega in razburkanega morja, ki se je zaletavalo v klife zelenega rezervata, poseljenega s različnimi pticami. Ko sem se vrnila sem nama pripravila odlične sendviče in prebudila Aljaža, ki se je crkljal v topli spalki. Na poti sva se zapeljala še na del otoka imenovan Churchill island, kjer sva v daljavi opazovala pelikane in razigrana morska leva. Z otoka so naju pospremili mali zajci, ki so vneto skakali ob cesti. In tako se je zaključila še ena prijetna dogodivščina.
Pa ne mislite, da sva zaključila z najinim Melbournskem raziskovanjem . Ko sva vrnila avto, sva se ponovno parkirala v hostel in cel dan zabušavala. Zvečer sva se dobila s prijateljem Andrewam ob parih vrčkih piva. Naslednji dan pa odšla na že nevemkolikorat prestavljeni sprehod po botaničnih vrtovih, kjer sva se sprostila ob prijetni pogledih in vonjavah tamkajšnjega cvetja. Nato pa odkorakala proti najvišji stavbi južne hemisfere, ki naju je z 88im nadstropjem popeljala v svet oblakov. Razgled je bil osupljajoč, pogled navzdol pa strahvzbujajoč. S sprehodom do hostla sva se poslovila od Melbourna, vzela prtljago in se odpravila na novo dogodivščino.
Kam, pa izveste naslednjič.
No comments:
Post a Comment