Začela sva z McLaren Fallsi (fall = slap), ki sicer niso eni najvišjih in so nama bolj vzbudili zanimanje zato, ker se da okoli njih opazovati tako imenovane žareče črve. To so črvi, ki s pomočjo žarenja lovijo plen podobno kot pajki in so vidni samo ponoči. Mi jih vidimo kot kup žarečih zvezd, le da niso na nebu temveč sredi gozda. Seveda je bilo to zame pravo doživetje in z Aljaževo pomočjo sva uspela videti tudi kako dejansko izgledajo. Malo umetne svetlobe in glej jih, kako se sluzasto razkazujejo in čakajo na plen. Sprehod po temnem gozdu polnem svetlečih pikic je bil sila zanimiv. Pred tem sva si seveda ogledala nekih 5 metrov visok slap in se sprehodila okoli jezera, ki je bil poln črnih labodov, rac in gosi. Flora v parku se bohoti s tisoči različnih vrst dreves, ki jih ljudje sadijo v spomin na umrle sorodnike, ljudem, ki ljubijo naravo pa s tem ponujajo pravo tihožitje.
Najin naslednji podvig so bili slapovi imenovani Kaiate Falls. Najprej sva se skozi gosto džunglo strmo spustila do dna, kjer se slap zaključi z ogromnim bazenom za plavanje. Zaradi malo hladnejšega dneva, nisva skočila noter, vendar sva si obljubila, da se vrneva, ko bo topleje. Nato sva se počasi vzpenjala proti vrhu in spremljala slap, ki se z devetimi kaskadami počasi spušča v dolino. Na vrhu naju je pričakal prelep razgled na znameniti Mount Maunganui in okolico v kateri živiva. Tako sva zaključila še eno prijetno popoldne v zeleni okolici polni vode.
Kakšen teden kasneje sva obiskala še ene slapove o katerih bova več povedala v posebni objavi, ker so bili del nekega drugega izleta. Če bova imela čas se nama obeta izlet še enega slapu, ki pa zahteva malo boljšo fizično pripravljenost in je po opisih in slikah sodeč definitivno vreden obiska.
Toliko zaenkrat o najinih mini popotovanjih po deželi slapov in se kmalu spet slišimo.
To je život, ne pa mi. Najprej smo jokal da nimamo nobene zime, zdaj ko je res ful mraz pa spet cvilmo. Ko sem vaj videla v kratkih rokvih me je začelo zebst...:)
ReplyDelete