Prebuditi se v jutro, ki ga krasi nebo brez oblačka, je nekaj zelo prijetnega. Vendar se ti v grlu naredi cmok, saj se zaveš, da boš po 2 mesecih uživanja, moral zapustiti ta kraj, v najinem primeru pa kar državo. Na hitro preletiš vse kar se ti je zgodilo in kar si videl, po telesu te oblije, saj so bili to res posebni trenutki, ki so postali še lepši spomini… nato se kislo nasmeješ, si nekajkrat ponoviš, da se sem sigurno še vrneš in nato s cmokom v grlu čakaš avtobus, ki te bo odpeljal do letališča. Na poti do letališča opazuješ okolico in se po tihem poslavljaš v upanju, da se ti še na zadnji poti zgodi kaj zanimivega, kar te bo vsaj za trenutek odvrnilo od razmišljanja o odhodu. Na realna tla te seveda postavi trenutek, ko se letalo dvigne nad pisto in v daljavi samo še opazuješ zadnje koščke avstralske zemlje.
Ne glede na žalostno slovo, je bilo to eno izmed najlepših doživetij za naju oba… bilo je zabavno, tudi naporno, bilo je polno in nepozabno, bilo je hladno in vroče, bilo je napeto in sproščujoče, vila se je množica v mestu in nepozabna tišina v puščavi, kače so se skrivale, druge živali pa razkrivale, bila je izkušnja in pol. Sedaj nama ostajajo samo še nepozabni spomini in mislim, da si ne smeva želeti nič drugega kot to, da se nekoč spet vrneva.
Adijo prelepa Avstralija.
Je šlo še meni na jok, ko sem tole brala. Tudi jaz sem že bila v krajih, ki sem jih težko zapustila. No, jaz jih do sedaj še nisem ponovno obiskla, čeprav sem si obljubila. Držim pesti za vaju, da se kmalu vrneta v Avstralijo. V naši ljubi Sloveniji je eno veliko sranje. So rekli "Slovenska Švica". Meni se zdi da se bomo vsak čas pozdravljali z iztegnjenjo roko. Če se meni enkrat spele bo folk videl da je bil Hitler proti meni amater. Banda!
ReplyDelete