Glede na to da je minilo ogromno časa (dobre tri dni) od kar sem zadnjič videl računalnik, me je kar malo spreletelo in sem se malo izgubil. Sem pozabil kje sem ostal s tole pisarijo, da ne boste za kakšno stvar prikrajšani odnosno ( (: ) dvakrat brali.
Najprej sem bom na hitro obregnil v Adelaide… Že na prvi pogled mi ni bilo nič kaj prijetno mesto, potem pa tudi drugi in tretji nista prav nič izboljšala situacije. Hostel je bil sicer eden izmed lepših do sedaj, to je pa tudi vse kar bi bilo za pohvalit tam. Izjemno pisana druščina na ulicah, od seveda belcev, kmetov, čudnih tipov, do kitejcev, črncev in seveda prvič tudi ogromno abotov. Ti zadnji so sila čudni tiči, ampak nič ne de, hvala stricu zgoraj za niti ne 24 urni postanek tam.
Alice Springs, mini oaza sredi puščave, kar precej vroče, nekih 35°C, ampak pri borih 20% vlage je kar znosno. Mestece nama je bil dokaj všeč, za spremembo ni bilo ogromno kot so bila prejšnja, ampak tako luštno za hangat (viset) par dni. Na žalost nama čas ni dopuščal preveč mesta raziskat, ker sva vzela izlet za 3 dni v rdeči center.
Popoldne enkrat je vlak pribrcal v mesto, sva počakala na tipa iz hostla, ki naju je zategnil tja, se ukrcala v prikolo in hitro šla naprej. Hostel je bil kar sva tam časa prebila zelo lep, urejen, negovan (: Rezervirala sva si en dorm, sobo, kjer lahko spijo štirje, se pravi dva pograda, ampak je bil tip taka faca in ker sva preko njega vzela tudi 3 dnevni trip, dal prikolico (dobesedno), kjer je bil notri hladilnik, miza, klima in seveda zakonska postelja, kot se spodobi.
Sedaj pa malo dogajanja… takoj sva peš skočila do centra, šla v Reptile park (plazilcev), kjer imajo malo morje kuščarjev, kač in podobne golazni. Mudilo se nama je pa zato, ker je bila ob treh predstavitev živali in po tem tudi rokovanje z njimi… mmmmmmmmm zmijeeeeeee!!!
Anita je itak žarela od navdušenja, mene je pa tudi malce ganilo (:, ampak res čist mal, sploh glede na to kakšno imam mnenje glede teh životinj.
Po obisku parka sva se odpravila na ANZAC hrib, s katerega je zelo lep pogled na celo mestece. Na vrhu hriba je spomenik vojakom iz raznih vojen.
S hriba sva jo mahnila v trgovino pa fasngo za večerejo in seveda po en 6-pack, kot se spodobi za tako temperaturo. Jedla sva ene odlične goveje stejke, ki jih je moja malenkost pripravila na žaru, Anita pa je v kuhinji pripravil pečen krompir, kuhano koruzo, paradižnik in seveda malo čebule. Bomba!!! Uf, skoraj pozabil, še preden sva jedla, sva seveda skočila v bazen v hostlu, kjer sva se malce ohladila od te puščavske vročine. Ob pol osmih je bilo še prek 30°C. Je pasal skor bolj kot mrzu pirček (:
Noč je minila hitro, ob 5ih je že piskalo na nočni omarici, sva na hitro spakirala stvari, pojedla zajtrk in šla na minibus, ki naju je čakal pred hostlom. O tripu ne bom preveč dolgovezil oz. bom le na hitro opisal pot in ta pomembnejše stvari. Trajal je 3 dni in dve noči. Za firbce, ki bojo poguglali: Kings Canyon, Kata Tjuta in seveda Uluru. Spali smo pod milim nebom na pesku in mravljah (naju so pustile pri miru), katerim je družbo delal kakšen pajek. »Postelja« je izgledala kot ena večja splana vreča iz nepremočljivega materiala z mini yogijam, v katero si vstavil obično spalko. Zelo zanimiva zadeva, sploh ko se zazreš v nebo in vidiš milijon zvezd. Precej smo hodili in jedli, zvečer pa tudi kakšnega mrzlega popili. Po treh dneh je bilo avanturice konec in mini bus naju je skipal na železniški postali dobro urco pred odhodom za Darwin. Narod na busu je bil odličen, prednjačili so Danci (!!!), Nizozemci, ostalo nas je bilo pa malo mešano. Začuda sta bila samo dva predstavnika za švabe in še to ženski, ampak sta jima bili v pomoč dve jodlarki (tudi redko se mi zdi).
Po prihodu na kolodvor sva oddala prtljago, si nalila v plastenke svežo mrzlo vodo , par minut posedela v klimatizirani čakalnici in se odpravila na svoje sedeže. Par minut po odhodu pa sva se zbasala pod več kot zaslužen tuš in sveže cunje… Ja TUŠ na vlaku, kjer ti dajo celo brisačo!!!
Pravkar so ugasnili luč v vagonu, ker je ura godna za spanje, sam bom verjetno pogledal kakšno epizodo ali dve in jo tudi sam odsmrčal med oblake (Anita je tam že kakšno uro).
En dan se bom mal s telefonom poigral in pogledal zakaj mi ne sprejema SMSjov, sicer pa Anitina NZ cifra špila brez problemov (0064278729461), če ima kdo kaj nujnega za povedat.
Do naslednjič (spodaj pa verjetno bolj v detajlih, na žalost ji ni znesl vsega napisat kar je želela...pride kasneje vse gor) :*
Na vsakem potovanju je potrebno pot nadaljevati, tako sva zapustila Melbourne v katerega bi se znova in znova vrnila in pot nadaljevala preko Adaleida v Alice Springs, oazo sredi puščave. Pot do Adaleida je bila prijetna, mesto pa niti slučajno ne. Če bo kdorkoli kdaj potoval tukaj naokoli, mu ga definitivno ne priporočam ali pa svetujem, da se dobro pripravi. Mesto je sicer urejeno in ne preveliko, čeprav v njem živi pol Slovenije, ampak totalno ne funkcionalno. En main street, ki spominja na grško promenado, polno trgovin, kioskov z girosi in lokali, kjer vsak nabija svojo muziko kar se da naglas, po ulici pa se sprehaja močno pisana množica ljudi, za katere niti ne veš ali so prebivalci ali turisti. Avtobusni prevozi obstajajo le na internetnih straneh, ko iščeš postajo z avtobusom števila 248, je ni. Prvi dan vidiš avtobus, naslednji dan je le še fantom. Prideš v hostel, te naderejo zakaj se ne oglašaš na telefon (kako le, če je pa baterija prazna). Se je gazda pač spomnil, da hoče imeti pri bookiranju hostla še kup podatkov, kdaj prideš in bogsigavedi kaj še….res je težko napisat na strani, kjer bookiraš, da bi rad še kaj vedel….groza. No, vsaj hostel je bil urejen, kljub temu, da je bil zelo poceni. Pa se vrnimo še malo na avtobuse. Uradna internetna stran pravi, da iz železniške postaje vozi bus. Na železniški postaji visi znak za bus, busa pa nikjer. Vprašaš zaposlenega na postaji, kaj je z busom, on ne ve. Vzameš skyshuttle, ki sicer ni predrag, ampak te še vedno oberejo in se odpelješ v mesto. Drugi dan greš na glavno avtobusno postajo, vprašaš za avtobus številka 248, noben ne ve, da obstaja. Ampak ko jih pa vprašaš, kako priti do železniške postaje, ti pa vsi znajo povedati za skyshuttle…banda…
Končno na vlaku za Alice Spings, znamenita železnica The Ghan, ki povezuje jug in sever centralne Avstralije in je bila med Alice Spingsom in Darwinom dokončana šele leta 2004. Čaka naju dobrih 24 ur dolga pot, vendar je po ne vem kateri lestvici, uvrščena na drugo mesto najlepših železniških prog na svetu, tako da nama nebi smelo biti dolgčas……
V tem trenutku nas loči še 1 ura in 45 minut do prihoda v Alice Spings, vas pa verjetno bolj zanima kakšna je bila pot po drugi na svetu najlepši železniški progi. Začelo se je z neskončnimi polji žitaric, ki v svoji dozoreli zlati barvi valovijo v vetru, prekinjajo pa jih polja zelene detelje ali še nedozorelega žita. V ozadju polj se je vsake toliko časa pojavilo kakšno gričevje, mesta na poti, če jim tako lahko rečemo, pa so bila videti naseljena, ampak nikjer žive duše…kot mesto duhov. Morda je bilo samo prevroče. (: Počasi se je pokrajina začela spreminjati, polja so se prelevila v nizko grmičevje ali srednje velika drevesa, prst je začela postajati vedno bolj rdeča, pot nas je vedno bolj vodila v nenaseljeno notranjost in kmalu se je dan prelevil v noč. Da je bilo bolj zanimivo zaspati, si skozi okno lahko opazoval strele, ki so bliskale po nebu in noč spreminjale v dan. Takih strel še živi dan nisem videla, sem pa z opazovanjem njih počasi potonila v globoki spanec in mirno prespala verjetno kar močno nevihto, v katero je hitel naš vlak.
6.15 zjutraj in moje oči se odprejo, saj nočejo zamuditi sončnega vzhoda. Z 7 minutno zamudo mi to uspe in vsa zadovoljna lahko začnem dan. Medtem ko sva spala, se je pokrajina močno spremenila. Previla se je v rdečkasto puščavo, ki je vsepovsod porasla z različnim grmičevjem povsod okoli pa sama ravnina, ki ji ni konca. Vmes smo naleteli na nekaj požarov, ki so bili posledica nočnega bliskanja in resno me zanima kako se kar sami od sebe omejijo?!?! Resnično namreč dvomim, da gasilci čakajo kje naokoli, da bodo posredovali…hmmmm zgleda bo treba spet malo pogooglat. (: Še zaupam vam da ti drvenje po pokrajini, kjer daleč naokoli ni nič, da občutek kako ogromna je Avstralija in kako majhni smo mi.
Medtem ko nakladam, pa čas veselo beži……čučučučučuču…..we will arrive to Alice Spings in approximately 10 minutes, yes….temperature is 36 degrees, time is 1.30 p.m…..hello Alice Spings. Pejmo na kače, pajke in kuščarje….. (:
Najprej sem bom na hitro obregnil v Adelaide… Že na prvi pogled mi ni bilo nič kaj prijetno mesto, potem pa tudi drugi in tretji nista prav nič izboljšala situacije. Hostel je bil sicer eden izmed lepših do sedaj, to je pa tudi vse kar bi bilo za pohvalit tam. Izjemno pisana druščina na ulicah, od seveda belcev, kmetov, čudnih tipov, do kitejcev, črncev in seveda prvič tudi ogromno abotov. Ti zadnji so sila čudni tiči, ampak nič ne de, hvala stricu zgoraj za niti ne 24 urni postanek tam.
Alice Springs, mini oaza sredi puščave, kar precej vroče, nekih 35°C, ampak pri borih 20% vlage je kar znosno. Mestece nama je bil dokaj všeč, za spremembo ni bilo ogromno kot so bila prejšnja, ampak tako luštno za hangat (viset) par dni. Na žalost nama čas ni dopuščal preveč mesta raziskat, ker sva vzela izlet za 3 dni v rdeči center.
Popoldne enkrat je vlak pribrcal v mesto, sva počakala na tipa iz hostla, ki naju je zategnil tja, se ukrcala v prikolo in hitro šla naprej. Hostel je bil kar sva tam časa prebila zelo lep, urejen, negovan (: Rezervirala sva si en dorm, sobo, kjer lahko spijo štirje, se pravi dva pograda, ampak je bil tip taka faca in ker sva preko njega vzela tudi 3 dnevni trip, dal prikolico (dobesedno), kjer je bil notri hladilnik, miza, klima in seveda zakonska postelja, kot se spodobi.
Sedaj pa malo dogajanja… takoj sva peš skočila do centra, šla v Reptile park (plazilcev), kjer imajo malo morje kuščarjev, kač in podobne golazni. Mudilo se nama je pa zato, ker je bila ob treh predstavitev živali in po tem tudi rokovanje z njimi… mmmmmmmmm zmijeeeeeee!!!
Anita je itak žarela od navdušenja, mene je pa tudi malce ganilo (:, ampak res čist mal, sploh glede na to kakšno imam mnenje glede teh životinj.
Po obisku parka sva se odpravila na ANZAC hrib, s katerega je zelo lep pogled na celo mestece. Na vrhu hriba je spomenik vojakom iz raznih vojen.
S hriba sva jo mahnila v trgovino pa fasngo za večerejo in seveda po en 6-pack, kot se spodobi za tako temperaturo. Jedla sva ene odlične goveje stejke, ki jih je moja malenkost pripravila na žaru, Anita pa je v kuhinji pripravil pečen krompir, kuhano koruzo, paradižnik in seveda malo čebule. Bomba!!! Uf, skoraj pozabil, še preden sva jedla, sva seveda skočila v bazen v hostlu, kjer sva se malce ohladila od te puščavske vročine. Ob pol osmih je bilo še prek 30°C. Je pasal skor bolj kot mrzu pirček (:
Noč je minila hitro, ob 5ih je že piskalo na nočni omarici, sva na hitro spakirala stvari, pojedla zajtrk in šla na minibus, ki naju je čakal pred hostlom. O tripu ne bom preveč dolgovezil oz. bom le na hitro opisal pot in ta pomembnejše stvari. Trajal je 3 dni in dve noči. Za firbce, ki bojo poguglali: Kings Canyon, Kata Tjuta in seveda Uluru. Spali smo pod milim nebom na pesku in mravljah (naju so pustile pri miru), katerim je družbo delal kakšen pajek. »Postelja« je izgledala kot ena večja splana vreča iz nepremočljivega materiala z mini yogijam, v katero si vstavil obično spalko. Zelo zanimiva zadeva, sploh ko se zazreš v nebo in vidiš milijon zvezd. Precej smo hodili in jedli, zvečer pa tudi kakšnega mrzlega popili. Po treh dneh je bilo avanturice konec in mini bus naju je skipal na železniški postali dobro urco pred odhodom za Darwin. Narod na busu je bil odličen, prednjačili so Danci (!!!), Nizozemci, ostalo nas je bilo pa malo mešano. Začuda sta bila samo dva predstavnika za švabe in še to ženski, ampak sta jima bili v pomoč dve jodlarki (tudi redko se mi zdi).
Po prihodu na kolodvor sva oddala prtljago, si nalila v plastenke svežo mrzlo vodo , par minut posedela v klimatizirani čakalnici in se odpravila na svoje sedeže. Par minut po odhodu pa sva se zbasala pod več kot zaslužen tuš in sveže cunje… Ja TUŠ na vlaku, kjer ti dajo celo brisačo!!!
Pravkar so ugasnili luč v vagonu, ker je ura godna za spanje, sam bom verjetno pogledal kakšno epizodo ali dve in jo tudi sam odsmrčal med oblake (Anita je tam že kakšno uro).
En dan se bom mal s telefonom poigral in pogledal zakaj mi ne sprejema SMSjov, sicer pa Anitina NZ cifra špila brez problemov (0064278729461), če ima kdo kaj nujnega za povedat.
Do naslednjič (spodaj pa verjetno bolj v detajlih, na žalost ji ni znesl vsega napisat kar je želela...pride kasneje vse gor) :*
Na vsakem potovanju je potrebno pot nadaljevati, tako sva zapustila Melbourne v katerega bi se znova in znova vrnila in pot nadaljevala preko Adaleida v Alice Springs, oazo sredi puščave. Pot do Adaleida je bila prijetna, mesto pa niti slučajno ne. Če bo kdorkoli kdaj potoval tukaj naokoli, mu ga definitivno ne priporočam ali pa svetujem, da se dobro pripravi. Mesto je sicer urejeno in ne preveliko, čeprav v njem živi pol Slovenije, ampak totalno ne funkcionalno. En main street, ki spominja na grško promenado, polno trgovin, kioskov z girosi in lokali, kjer vsak nabija svojo muziko kar se da naglas, po ulici pa se sprehaja močno pisana množica ljudi, za katere niti ne veš ali so prebivalci ali turisti. Avtobusni prevozi obstajajo le na internetnih straneh, ko iščeš postajo z avtobusom števila 248, je ni. Prvi dan vidiš avtobus, naslednji dan je le še fantom. Prideš v hostel, te naderejo zakaj se ne oglašaš na telefon (kako le, če je pa baterija prazna). Se je gazda pač spomnil, da hoče imeti pri bookiranju hostla še kup podatkov, kdaj prideš in bogsigavedi kaj še….res je težko napisat na strani, kjer bookiraš, da bi rad še kaj vedel….groza. No, vsaj hostel je bil urejen, kljub temu, da je bil zelo poceni. Pa se vrnimo še malo na avtobuse. Uradna internetna stran pravi, da iz železniške postaje vozi bus. Na železniški postaji visi znak za bus, busa pa nikjer. Vprašaš zaposlenega na postaji, kaj je z busom, on ne ve. Vzameš skyshuttle, ki sicer ni predrag, ampak te še vedno oberejo in se odpelješ v mesto. Drugi dan greš na glavno avtobusno postajo, vprašaš za avtobus številka 248, noben ne ve, da obstaja. Ampak ko jih pa vprašaš, kako priti do železniške postaje, ti pa vsi znajo povedati za skyshuttle…banda…
Končno na vlaku za Alice Spings, znamenita železnica The Ghan, ki povezuje jug in sever centralne Avstralije in je bila med Alice Spingsom in Darwinom dokončana šele leta 2004. Čaka naju dobrih 24 ur dolga pot, vendar je po ne vem kateri lestvici, uvrščena na drugo mesto najlepših železniških prog na svetu, tako da nama nebi smelo biti dolgčas……
V tem trenutku nas loči še 1 ura in 45 minut do prihoda v Alice Spings, vas pa verjetno bolj zanima kakšna je bila pot po drugi na svetu najlepši železniški progi. Začelo se je z neskončnimi polji žitaric, ki v svoji dozoreli zlati barvi valovijo v vetru, prekinjajo pa jih polja zelene detelje ali še nedozorelega žita. V ozadju polj se je vsake toliko časa pojavilo kakšno gričevje, mesta na poti, če jim tako lahko rečemo, pa so bila videti naseljena, ampak nikjer žive duše…kot mesto duhov. Morda je bilo samo prevroče. (: Počasi se je pokrajina začela spreminjati, polja so se prelevila v nizko grmičevje ali srednje velika drevesa, prst je začela postajati vedno bolj rdeča, pot nas je vedno bolj vodila v nenaseljeno notranjost in kmalu se je dan prelevil v noč. Da je bilo bolj zanimivo zaspati, si skozi okno lahko opazoval strele, ki so bliskale po nebu in noč spreminjale v dan. Takih strel še živi dan nisem videla, sem pa z opazovanjem njih počasi potonila v globoki spanec in mirno prespala verjetno kar močno nevihto, v katero je hitel naš vlak.
6.15 zjutraj in moje oči se odprejo, saj nočejo zamuditi sončnega vzhoda. Z 7 minutno zamudo mi to uspe in vsa zadovoljna lahko začnem dan. Medtem ko sva spala, se je pokrajina močno spremenila. Previla se je v rdečkasto puščavo, ki je vsepovsod porasla z različnim grmičevjem povsod okoli pa sama ravnina, ki ji ni konca. Vmes smo naleteli na nekaj požarov, ki so bili posledica nočnega bliskanja in resno me zanima kako se kar sami od sebe omejijo?!?! Resnično namreč dvomim, da gasilci čakajo kje naokoli, da bodo posredovali…hmmmm zgleda bo treba spet malo pogooglat. (: Še zaupam vam da ti drvenje po pokrajini, kjer daleč naokoli ni nič, da občutek kako ogromna je Avstralija in kako majhni smo mi.
Medtem ko nakladam, pa čas veselo beži……čučučučučuču…..we will arrive to Alice Spings in approximately 10 minutes, yes….temperature is 36 degrees, time is 1.30 p.m…..hello Alice Spings. Pejmo na kače, pajke in kuščarje….. (:
Ja lubčka moja, kako sem vesela vajinih komentarjev in slik. Dobro da imata oboževalko vajinega bloga (Darja), ki me takoj obvesti, ko je nov komentar. Definitino je prva. Ko prodeta domov jo morta peljati na kavo, da poklepetate. Vidim, da sta super in sem vesela za vaju. Očije komentar slike Aljaža s kačo na glavi:" Ja, poglej kva ga je pa to zdej našitmala. Da si je dal kačo na glavo:" Pravilno!!! Ženske je trebe ubogat. UŽIVAJTAAAAAAAA še naprej!!
ReplyDelete