Ali imata Anitk in Aljo izdelan plan vse do doma?

 

Najprej moram povedati, da je sedaj konec zajebancije, sedaj se bo začelo za res!!!

Z delom sva na južni polobli zaključila, avto je prodan, najin nadaljni plan pa je zelo pester (se mi zdi, da še bolj kot je bil v Avstraliji). Zaslužila/privarčevala sva dovolj denarja za vse kar sva že videla in zaloge je še vsaj za Samoo in Južni otok, verjetno pa bova kakšen fičenk celo v Azijo odnesla. Poleg tega so pa tudi karte na internetu prinesle lep kupček denarja, s čimer nama bo v Aziji precej lažje oz. vas ob povratku domov ne bova obrala povsem do kosti (:
Lahko še napišem, da je bila ta delovna izkušnja z odličnim vmesnim potovanjem in še z vsem kar naju čaka odlična in vredna vseh muk, ki sva jih morala prestti na šihtu. Če danes pomislim na dolge delovne dni v kiwi pakirnici, kjer skoraj ni bilo predaha in da sva za to videla več kot polovico Avstralije in je še ostalo za Samoo, se lahko samo še posmejem in si rečem: "Vredno je bilo!" Tole zadnje delo v pakirnici avokadov je bilo pa prav prijetno. Poveprečno 4 dni na teden, z ne prav dolgimi urami, kjer sva bila plačana tudi za dva praznika (se mi še nikoli ni zgodilo), denarja se je pa tudi dalo nekaj privarčevati. Res, prav prijetna dogodivščina.

Sedaj pa sem še dolžan malo razlage za nazaj. Kdor se še spomni, sem pred parimi tedni napisal, da še ne veva točnega prihoda domov, ker je bilo kar nekaj komplikacij vmes. Ker nisem želel zganjati nobene panike, nisem tudi nič razlagal kako pa kaj dokler stvari niso povsem jasne.

No pa začnimo... Kmalu po novem letu dobim email, da Air Asia s 1. aprilom ukinja vse lete v Evropo (London, Paris) in še nekam v Indijo (za kamor mi pa po pravic dol maha) in da so na razpolago 3 opcije; denar nazaj, let drugam ali pa čakanje na prestavitev k drugemu letalskemu prevozniku (kar pa s prva ni bilo 100%). Seveda sva se kljub temu v milijoninki odločila za slednjo varianto, saj sva za let iz Malezije v Paris plačala pičlih 200€ po osebi in bi naju karkoli drugega stalo skoraj dvojno. Kot nalašč pa z začetkom marca tudi easyjet ukinja lete Paris - Ljubjlana in sva takorekoč čez noč ostala brez prave poti domov... Banda!

Sedaj imava vse zrihtano, kupljeno in pospravljeno, tako da lahko kdo bo imel pač čas pride mahat na kranjsko železniško postajo :) Iz Parisa se vračava z vlakom, ker se mi po pravici povedano ne da voziti iz Benetk domov in bi končno rad enkrat malo daljše potovanje zaključil "doma". Poleg tega pa imava vmes nekaj ur prosto v Švici, kjer si bova lahko v tem času še spotoma malo ogledala Zurich.

Luštna zadeva je pa še ta, da bi v prvotnem planu letela z nizkocenovcem na odročno pariško letališče, sedaj pa letiva na glavnega z normalnim, kjer se bo tudi dalo kaj alkoholnega brezplačno popiti (:

Novost je tudi ta, da se z bivšim sošolcem Vinkotom dobimo že na Filipinih in ne šele v Vietnamu kakor je bilo najprej planirano. Tudi datum je seveda bolj zgoden kot v štartu, tako da bomo sedaj vandrali naokoli že od 31.3. pa vse do konca, 11.5.

Tole pa je sedaj plan letov in pomembnejših stvari z urami in datumi:

22.02. Koncert System of a down (Auckland)
24.02. Auckland - Apia (VB)7:15 (12:10)
05.03. Apia - Auckland 13:00 (VB) (16:05) in Auckland - Christchurch 20:55 (22:20)
22.03. Christchurch - Kuala Lumpur (AA) 16:10 (22:25)
26.03. Kuala Lumpur - Kota Kinabalu (AA) 12:10 (14:40)
29.03. Kota Kinabalu - Manila (AA) 13:40 (15:35)
06.04. Manila - Cebu (CP) 13:55 (15:10)
11.04. Cebu Manila (AP) 18:40 (19:50) in Manila - Ho Chi Minh City (CP) 23:00 (00:30)
12.04. Vietnam, Kamodža, Tajska
11.05. Kuala Lumpur - Paris-CDG (MAS) 23:30 (7:30)
14.05. Paris - Zurich 10:23 (14:26) in Zurich - Ljubljana 20:40
15.05. KRANJ ob 8:00!!!

Lep pozdrav do naslednjič iz bog ve katerega konca sveta in se vidimo 15. maja (ko boste skoraj vsi dobili plačo in mi z lahkoto dali za pivo, dva, tri), medtem pa malo držite pesti, da bo vse tako kot mora biti.

P.S. Sicer bova še vedno pridno zapisovala na blog (če se bo le dalo) in objavlala, ko bo le možnost, tako da bo včasih več stvari na kupu in včasih morda precej dni nič!

Pa ne že spet slapovi…

Če se še spomnite, sem nekaj objav nazaj pisala o najinem obiskovanju slapov, kjer sem tudi omenila, da se imava namen povzpeti še na enega, ki zahteva malo boljšo fizično pripravljenost. In sva se.

Pa pojdimo lepo po vrsti. Najprej sva teden dni prej s prijateljem Pavlom za ogrevanje obiskala slap imenovan Omanawa. Prelep slap, a žal dosegljiv le za opazovanje z vrha, saj se spodaj skriva električna postaja in je zato dostop onemogočen. Najprej smo si malo napasli oči. Potem sta Aljaž in Pavel poiskala skrito skrinjico…wtf (kaj za vraga)?…po celem svetu so ljudje vključeni v igro skrivanja in iskanja skrinjic. V primeru, da jih najdeš, vanjo odložiš nekaj svojega in vzameš nekaj tujega ali pa samo preprosto v blokec zapišeš, da si jo našel in kdaj se je to zgodilo ter jo nato položiš nazaj na mesto, kjer si jo našel. Vse skupaj potem še potrdiš na internetu. Skrinjice se skrivajo skoraj povsod in tudi v Sloveniji to precej aktivno poteka (: Zdaj pa hitro vsi v lov….hahahaha. Izlet smo zaključili tako, da sem jaz plezala po ogromnem drevesu, Pavel je iskal še eno skrinjico, Aljaž pa naju je fotografiral.

Zdaj pa k bolj resnemu vzponu. Odpeljala sva se dobrih 50 km stran iz Taurange, kjer se večinoma raztezajo ogromni pašniki in ni skoraj nikjer žive duše. Cesta naju je pripeljala do vznožja Wairere slapu. Ubrala sva pot pod noge, ki naju je vodila po prijetnem gozdu. Blagemu vzpenjanju mimo tolmunov, je sledilo strmo (skoraj pravokotno) 15 minutno vzpenjanje, ki nama je močno nabilo srčni utrip, a šele z razgledom na slap vzelo sapo. Aljaž je najprej popil malo vode, padla je skupna fotka, porodilo se nama je vprašanje o nadaljevanju poti in že sva se vzpenjala naprej. Druga polovica poti ni bila tako zahtevna in v dobri uri sva osvojila vrh slapu, ki preko skale pada 150 m globoko. Razgled je bil fenomenalen in pogled navzdol nama je zašibil noge. Ker ni bilo veliko vode, sva se malo sprehodila po skalah, kjer slap kasneje pade v globino, spet škljoc, škljoc, škljoc kot je v moji navadi, kratek počitek in odpravila sva se nazaj. Na poti nazaj sva se posladkala s slastnim robidami in se po res dobri rekreaciji odpravila proti domu.

Zdaj pa upam, da bo za nekaj časa mir s slapovi, saj se počasi odpravljava v tropske kraje, kjer se bahajo rajske plaže…

P.S. Sem ugotovila, da je tudi na Samoi en čudovit slap, ki si ga bova 100% ogledala (:

 Slap Omanawa

Od tukaj se vidi še bolje.

Ali mislite, da kdo pritiska gumb v tej loputi in nas rešuje pred koncem sveta?! :))))

 Najdena skrinjica...

Ko bi vsaj lahko splezala višje :)

Vzpon na slap Wairere

 Slap Wairere

Žeja je huda reč :)))))

Aljaž na vrhu slapu

Še en korak in v trenutku postanem slap

Od višine se zvrti...

Pa še ena romantična :)

Razgled vreden vzpona

Dol gre vedno lažje :)

Slastne robide...mjamsi

 Kavalir Aljaž nabira robide za Anito :)

Kakšno pa tudi sam poje...

 Prelepa okolica...

...in cesta s prelepo okolico :)

Pozdravček od nas (Aljaža, Anite in Žužka Vilija v ozadju)

Izlet po Coromandel-u

Spet sva imela prosti vikend, spet je sijalo sonce in čas je bil, da zapustiva domače kraje in se podava na malo daljši izlet, tokrat na polotok Coromandel, ki velja za eno lepših destinacij severnega otoka. Poleg tega je najina boljša polovica Žužek Vili postal naveličan kratkih voženj in si je zaželel malo daljše, kjer bo lahko pokazal svoje prave zmogljivosti. In smo šli…stran od mesta v pravo naravo. 

Ovinkasta cesta precej strmo navzgor in navzdol naju je najprej pripeljala do plaže, kjer termalni vrelec ob oseki na površje prinese vročo vodo. Plaža se imenuje Hot Water Beach. Vse kar moraš narediti, je skopati jamo in počakati, da ta ista jama postane tvoj vroči bazen. Sliši se sila zabavno, vendar midva nisva čakala oseke, ker pravijo, da je ponavadi toliko ljudi, da ni pravega užitka to početi. Od tu naju je pot peljala proti znamenitemu Cathedral Cove-u. Gre za skalo, ki jo je morje skozi tisočletja preoblikovalo v most, poleg tega okolico krasi nekaj prekrasnih zalivov, kjer barva morja postane turkizna in te seveda povabi, da tudi sam skočiš vanj. Voda je mrzla kot hudič, ampak vredna greha, saj le tako lahko snorkljaš na prelepm koralnem grebenu ali pa raziščeš jame, ki jih je v skalo izdolblo morje. Po osvežilnem plavanju sva še malo raziskala sosednje zalive, ki so se razkazovali v svojih lepotah, potem pa jo popihala na naslednjo destinacijo imenovano Shakespeare klif. Ta predel polotoka je predvsem poznan po kapitanu Cook-u. Za vse, ki ne veste kdo je to, naj vam zaupam, da ne govorim o kapitanu Kljuki iz Petra Pana, temveč  gre za angleškega raziskovalca in pomorščaka, ki je tako kot mnogi drugi raziskovalci tistega časa odkrival skrivnosti sveta. Med drugim je bil tudi drugi Evropejec, ki je dosegel Novo Zelandijo in kasneje odkril, da jo sestavljata dva otoka…toliko v grobem, da vam malo osvežim znanje. Skratka preko klifa se razteza prelep razgled na Merkurjev zaliv, ki je dobil ime prav po Cookovem opazovanju prehoda planeta Merkurja preko Sonca.

Čas je bil, da prečiva polotok in se podava na zahodno obalo. Cesta 309 naju je 20 km vodila po neasfaltirani cesti najprej močno navzgor in nato počasi navzdol. Ko sva videla kaj naju čaka, sva se najprej vprašala ali bo najin Vili to zmogel, ta je seveda užaljeno zakašljal in tako sva se odločila, da bomo pot kljub zahtevnosti nadaljevali. In seveda nam je uspelo, brez problema. Na poti sva se ustavila in se sprehodila skozi pomlajeni nasad Kauri dreves. Zakaj pomlajeni? Coromandel je včasih pokrival gozd s Kauri drevesi, ki so ga žal popolnoma izsekali. Sedaj se na novo trudijo s pogozdovanjem teh mogočnih in dragocenih dreves. Gre pa za ena največjih dreves na svetu, ki zrastejo več kot 50 m visoko in živijo več kot 2000 let. Po prijetnem sprehodu med mogočnimi drevesi, naju je ločilo le še nekaj kilometrov preden doseževa zahodno obalo in mesto Coromandel, ki velja za prestolnico polotoka. Kratek sprehod po malem mestecu, ki se preživlja predvsem z ribolovom, nama je prikazal kako preprosto še živijo ljudje na svetu.

Pot naju je počasi odpeljala južno po zahodni obali, kjer sva se s pogledi na Škotski podobno pokrajino in prijetno vožnjo ob obali počasi poslovila od prelepega in skoraj da neokrnjenega Coromandla. Preden sva se zares poslovila sva si v mestu Paeroa privoščila še požirek znamenite novozelandske brezalkoholne pijače L&P ter se zadovoljna vrnila v domačo Taurango, kjer naju je po zanimivem dnevu čakala večerja, ki jo je samo za naju pripravila prijateljica Lucie.

Žužek Vili pa se še danes hvali za odlično prevoženih 400 km v enem samem dnevu (: