Izlet po Coromandel-u

Spet sva imela prosti vikend, spet je sijalo sonce in čas je bil, da zapustiva domače kraje in se podava na malo daljši izlet, tokrat na polotok Coromandel, ki velja za eno lepših destinacij severnega otoka. Poleg tega je najina boljša polovica Žužek Vili postal naveličan kratkih voženj in si je zaželel malo daljše, kjer bo lahko pokazal svoje prave zmogljivosti. In smo šli…stran od mesta v pravo naravo. 

Ovinkasta cesta precej strmo navzgor in navzdol naju je najprej pripeljala do plaže, kjer termalni vrelec ob oseki na površje prinese vročo vodo. Plaža se imenuje Hot Water Beach. Vse kar moraš narediti, je skopati jamo in počakati, da ta ista jama postane tvoj vroči bazen. Sliši se sila zabavno, vendar midva nisva čakala oseke, ker pravijo, da je ponavadi toliko ljudi, da ni pravega užitka to početi. Od tu naju je pot peljala proti znamenitemu Cathedral Cove-u. Gre za skalo, ki jo je morje skozi tisočletja preoblikovalo v most, poleg tega okolico krasi nekaj prekrasnih zalivov, kjer barva morja postane turkizna in te seveda povabi, da tudi sam skočiš vanj. Voda je mrzla kot hudič, ampak vredna greha, saj le tako lahko snorkljaš na prelepm koralnem grebenu ali pa raziščeš jame, ki jih je v skalo izdolblo morje. Po osvežilnem plavanju sva še malo raziskala sosednje zalive, ki so se razkazovali v svojih lepotah, potem pa jo popihala na naslednjo destinacijo imenovano Shakespeare klif. Ta predel polotoka je predvsem poznan po kapitanu Cook-u. Za vse, ki ne veste kdo je to, naj vam zaupam, da ne govorim o kapitanu Kljuki iz Petra Pana, temveč  gre za angleškega raziskovalca in pomorščaka, ki je tako kot mnogi drugi raziskovalci tistega časa odkrival skrivnosti sveta. Med drugim je bil tudi drugi Evropejec, ki je dosegel Novo Zelandijo in kasneje odkril, da jo sestavljata dva otoka…toliko v grobem, da vam malo osvežim znanje. Skratka preko klifa se razteza prelep razgled na Merkurjev zaliv, ki je dobil ime prav po Cookovem opazovanju prehoda planeta Merkurja preko Sonca.

Čas je bil, da prečiva polotok in se podava na zahodno obalo. Cesta 309 naju je 20 km vodila po neasfaltirani cesti najprej močno navzgor in nato počasi navzdol. Ko sva videla kaj naju čaka, sva se najprej vprašala ali bo najin Vili to zmogel, ta je seveda užaljeno zakašljal in tako sva se odločila, da bomo pot kljub zahtevnosti nadaljevali. In seveda nam je uspelo, brez problema. Na poti sva se ustavila in se sprehodila skozi pomlajeni nasad Kauri dreves. Zakaj pomlajeni? Coromandel je včasih pokrival gozd s Kauri drevesi, ki so ga žal popolnoma izsekali. Sedaj se na novo trudijo s pogozdovanjem teh mogočnih in dragocenih dreves. Gre pa za ena največjih dreves na svetu, ki zrastejo več kot 50 m visoko in živijo več kot 2000 let. Po prijetnem sprehodu med mogočnimi drevesi, naju je ločilo le še nekaj kilometrov preden doseževa zahodno obalo in mesto Coromandel, ki velja za prestolnico polotoka. Kratek sprehod po malem mestecu, ki se preživlja predvsem z ribolovom, nama je prikazal kako preprosto še živijo ljudje na svetu.

Pot naju je počasi odpeljala južno po zahodni obali, kjer sva se s pogledi na Škotski podobno pokrajino in prijetno vožnjo ob obali počasi poslovila od prelepega in skoraj da neokrnjenega Coromandla. Preden sva se zares poslovila sva si v mestu Paeroa privoščila še požirek znamenite novozelandske brezalkoholne pijače L&P ter se zadovoljna vrnila v domačo Taurango, kjer naju je po zanimivem dnevu čakala večerja, ki jo je samo za naju pripravila prijateljica Lucie.

Žužek Vili pa se še danes hvali za odlično prevoženih 400 km v enem samem dnevu (: