Če se še spomnite, sem
nekaj objav nazaj pisala o najinem obiskovanju slapov, kjer sem tudi omenila,
da se imava namen povzpeti še na enega, ki zahteva malo boljšo fizično
pripravljenost. In sva se.
Pa pojdimo lepo po vrsti.
Najprej sva teden dni prej s prijateljem Pavlom za ogrevanje obiskala slap
imenovan Omanawa. Prelep slap, a žal dosegljiv le za opazovanje z vrha, saj se
spodaj skriva električna postaja in je zato dostop onemogočen. Najprej smo si malo
napasli oči. Potem sta Aljaž in Pavel poiskala skrito skrinjico…wtf (kaj za
vraga)?…po celem svetu so ljudje vključeni v igro skrivanja in iskanja
skrinjic. V primeru, da jih najdeš, vanjo odložiš nekaj svojega in vzameš nekaj
tujega ali pa samo preprosto v blokec zapišeš, da si jo našel in kdaj se je to
zgodilo ter jo nato položiš nazaj na mesto, kjer si jo našel. Vse skupaj potem
še potrdiš na internetu. Skrinjice se skrivajo skoraj povsod in tudi v
Sloveniji to precej aktivno poteka (: Zdaj pa hitro vsi v lov….hahahaha. Izlet
smo zaključili tako, da sem jaz plezala po ogromnem drevesu, Pavel je iskal še
eno skrinjico, Aljaž pa naju je fotografiral.
Zdaj pa k bolj resnemu
vzponu. Odpeljala sva se dobrih 50 km stran iz Taurange, kjer se večinoma raztezajo
ogromni pašniki in ni skoraj nikjer žive duše. Cesta naju je pripeljala do
vznožja Wairere slapu. Ubrala sva pot pod noge, ki naju je vodila po prijetnem
gozdu. Blagemu vzpenjanju mimo tolmunov, je sledilo strmo (skoraj pravokotno)
15 minutno vzpenjanje, ki nama je močno nabilo srčni utrip, a šele z razgledom
na slap vzelo sapo. Aljaž je najprej popil malo vode, padla je skupna fotka,
porodilo se nama je vprašanje o nadaljevanju poti in že sva se vzpenjala
naprej. Druga polovica poti ni bila tako zahtevna in v dobri uri sva osvojila
vrh slapu, ki preko skale pada 150 m globoko. Razgled je bil fenomenalen in
pogled navzdol nama je zašibil noge. Ker ni bilo veliko vode, sva se malo
sprehodila po skalah, kjer slap kasneje pade v globino, spet škljoc, škljoc,
škljoc kot je v moji navadi, kratek počitek in odpravila sva se nazaj. Na poti
nazaj sva se posladkala s slastnim robidami in se po res dobri rekreaciji
odpravila proti domu.
Zdaj pa upam, da bo za
nekaj časa mir s slapovi, saj se počasi odpravljava v tropske kraje, kjer se
bahajo rajske plaže…
P.S. Sem ugotovila, da je
tudi na Samoi en čudovit slap, ki si ga bova 100% ogledala (:
Slap Omanawa
Od tukaj se vidi še bolje.
Ali mislite, da kdo pritiska gumb v tej loputi in nas rešuje pred koncem sveta?! :))))
Najdena skrinjica...
Ko bi vsaj lahko splezala višje :)
Vzpon na slap Wairere
Slap Wairere
Žeja je huda reč :)))))
Aljaž na vrhu slapu
Še en korak in v trenutku postanem slap
Od višine se zvrti...
Pa še ena romantična :)
Razgled vreden vzpona
Dol gre vedno lažje :)
Slastne robide...mjamsi
Kavalir Aljaž nabira robide za Anito :)
Kakšno pa tudi sam poje...
Prelepa okolica...
...in cesta s prelepo okolico :)
Pozdravček od nas (Aljaža, Anite in Žužka Vilija v ozadju)
No comments:
Post a Comment