Ena po gurmansko

Vsi, ki me poznate, veste da sem veliki ljubitelj dobre hrane. Poleg tega sem tako rekoč diplomirala iz prehrane, zato je moje zanimanje za te zadeve veliko in se seveda moram dotakniti teme o gurmanstvu, ki ga doživljam na Novi Zelandiji. Pa pojdimo lepo po vrsti. Novozelandska kuhinja je zelo podobna britanski in je zelo odvisna od lokalnih sestavin in sezonskega nihanja. Tako se definitivno lahko pohvali z klasičnim zajtrkom, ki ponuja jajca na oko s fižolom in slanino, se predstavi z nam nepoznanim a zelo okusnim sadežem Feijoa, svojo kulinarični presežek pa doseže s torto imenovano Pavlova, ki mojemu okusu ravno ne ustreza, vendar jo ljudje tukaj obožujejo. Poleg krompirja zelo pogosto uporabljajo sweet potato (sladek krompir) imenovan tudi kumara, ki je lahko odlična priloga in ima prijeten sladek okus. Žal pa se Novozelandci vedno bolj poslužujejo hitre prehrane (McDonald's, Fish and Chips) ali že vnaprej pripravljene hrane kot so indijska, kitajska, tajska, japonska hrana, ki jo naročijo po telefonu in dvignejo na poti iz službe. To je po napornem delovnem dnevu, ki se pri večini zaključi ob 6ih zvečer ali še kasneje, najlažji način, vendar definitivno ne spodbuja k ohranjanju tradicionalne priprave hrane, še manj pa zdrav način življenja. Zelo zanimiva je tudi priprava hrane, ki se je tradicionalno poslužujejo domorodci Maori in se imenuje Hangi. Več o tem bom povedala v posebni objavi, ki bo namenjena izključno tej tradicionalni kuhi oz. pripravi pojedine. 

Se pravi tukaj ne poznajo goveje juhe, golaža, ocvirkov, krvavic, sirovih štrukljev, ajdovih žgancev, obare,vampov, prekmurske gibanice, bureka, pasulja, filanih paprik, vloženih jurčkov, pršuta, tatrskega bifteka, paštete, endivje solate, radiča in še mnogih drugih jedi, ki jih jaz osebno obožujem in sem mnenja, da bi bila to zelo močna hrana zanje, katere bi se večina težko navadila. In kje sva midva v vsej tej sliki? Zame je bil začetek precej težak, saj sem navajena vse zgoraj naštete hrane. Za Aljaža je bila situacija lažja, saj večino stvari iz zgornjega seznama ne je in jih zato tudi ni pogrešal. Obratna situacija pa je bila pri mesu, saj tukaj lahko poceni dobiš goveje meso na tisoč in en način, piščanec pa je drag ko žafran, s čimer se je Aljaž zelo dobro spopadel in postal pravi poznavalec govejega mesa. Temu  se je s časoma pridružila tudi zelenjava pripravljena na tisoč in en način ter solata polita z dresingom, ki vsebuje majhne količine kisa. Pohvalno. Tudi jaz sem se počasi navadila na drugačne okuse, ki sem jih vajena od doma, kar je prineslo tudi pozitivne strani, saj sem se začela bolj podrobno spoznavati s pripravo hrane iz drugih držav.

Tako sem zavila svoj prvi sushi in komaj čakam, da ga lahko pripravim ponovno in vas povabim nanj.

 

 Spekla svoj prvi rib roast (meso iz rebernega dela krave).

 

Se spopadla z indijsko kuhinjo in pripravila daal, ki je jed iz leče , korenja, ingverja, curryja, koksovega mleka in skrivne začimbe, ki jo Indijci podtaknejo v vsako jed (jed pripravim za tistega, ki ugane za katero začimbo gre)…

Nisem ljubitelj sladkega in po navadi  ne pečem sladkih kolačkov. Tokrat sem se lotila tudi tega in pripravila čokoladne kolačke ali po angleško chocolate brownies.

 

Z Lucie sva za Božič pripravile slovenske in češke jedi, ki so nam obudili spomine na dom, hkrati pa našemu Kiwiju Niku predstavili naše jedi.

Jajca s slanino in fižolčki po angleško so na jedilniku vsaj enkrat na teden.

Včeraj sem v paco vrgla tega ribjiga hudiča imenovanega Flounder fish, ki ga je ujel Nik. Zelo okusna riba.

Sedaj pa se že pridno pripravljava na azijsko prehrano in sem pripravila piščanca s špinačo in ingverjem na bazi kokosovega mleka (jed prihaja iz Filipinov)….odlično je bilo.

 

Pa da ne boste mislili, da sem ves čas samo kuhala. Sva tudi okušala. Vsem, ki mislite, da Čehi jedo samo zelje, vam povem, da temu ni tako. Bramborak je ena izmed zelo okusnih čeških jedi.

Tukaj sem si privoščila svoj prvi take-away fish and chips (vzemi s sabo ribo in pomfri). Mastno, a slastno.

Takole izgledajo tradicionalne feijoe s katerimi sva se mastila….upam, da jih še ujameva preden zapustiva Novo Zelandijo.

 

Tole je pa en zanimiv sadež imenovan tamarillo. Zgleda kot margolana, vendar je nekakšna sorta paradižnika križana s pojma nimam čem. Prvo okušanje je bilo neokusno, drugo pa zelo okusno. Prvič sem ga pripravila sama, drugič pa mi ga je pripravila sodelovka, ki je Kiwi (pravijo namreč da ta sadež marajo samo oni) …

vam je sedaj jasno zakaj (:

Aljaž se je preizkusil v pokušini piščančjih src. Mmmmmmm…

In tudi midva sva prišla na svoj račun in po skoraj enemu letu zaužila zelo okusno govejo juho. Ni bilo čisto domače, je bil pa odličen približek temu. Aljaž je tokrat pojedel tudi goveje meso iz juhe (:

 

Po kratkem premisleku, sem ugotovila, da je tudi Aljaž postal pravi gurman, glede na to kaj vse je poizkusil. Jaz pa sem še dodatno izboljšala svoje kuharske veščine.

Pa dober tek vsem do naslednjič.