Friday, May 4, 2012

Kamboška pravljica


Naslednja država na sporedu po Vietnamu, je bila Kambodža. Še ena izmed držav, kjer mir vlada šele nekaj let. Avtobus nas je v poznih večernih urah pobral blizu hostla, na katerem smo po hitrem postopku mrknili in se nato po obrokih zbujali in nazaj zaspali. Ceste se bolj kot ne obup in te kar precej razmetava bo vseh grbinah. Ker smo na mejo prišli nekaj pred odprtjem, je bil ta del spanca še najbolj koristen (na žalost pa je tudi najhitreje minil). Postopek pridobitve vize niti ni ne vem kako zakompliciran, ampak modeli se na obeh straneh skoraj bolj vlečejo kot hrvatarji. Po dobri uri čakanja na obeh vrstah, smo se končno spet znašli na busu in se prvič peljali po kamboških cestah, ki so v precej boljšem stanju kot vietnamske. Blizu meje izgleda kot pri nas, casino zraven casinoja… Po hitrem zajtrku smo pot ponovno nadaljevali, ki pa se je spet vlekla in vlekla. Kmeri (kakor se pravi domačinom) so pravkar prenehali s praznovanjem novega leta in so se množično vračali nazaj v glavno mesto. Zaradi take gužve, smo na prosto mesto na trajektu čakali več ur. Ko bo zgrajen most, bo stvar letela (:

Zamude smo imeli kakih 6,7 ur, ampak se nismo pustili motiti. Tako kot je pač je. Phnom Penh je bil začuda lepo, dokaj čisto (seveda ne na nivoju Saigona, ki je absolutni zmagovalec) in tudi razvito mesto, ki premore malo morje templjev (pagod), palač in podobnih reči, kar pa se hitro začne ponavljati. Poleg omenjenih stvari smo si ogledali še muzej genocida, ki je bil po mojem mnenju še bolj žalosten od vietnamskega.
Dva dneva potepanja po Phnom Penhu je bilo več kot dovolj, zato je bil čas, da odrinemo naprej na severozahod Kambodže, kjer se skriva mesto Siem Reap in ostanki znamenitega kamnitega mesta imenovanega Angkor. Siem Reap je precej majhno in prijetno mestece v katerem skoraj vsak najde nekaj zase. Naša prva naloga, ki smo si jo zadali, je bil tečaj kamboške kuhinje, za katerega sem bila seveda pobudnica jaz. Potekal pa je nekako takole: najprej smo se dobili v restavraciji, kjer si je vsak izbral eno predjed in eno glavno jed, ki si jo želel pripraviti. Temu je sledil obisk tržnice, kjer smo se spoznali s kamboškimi začimbami in zelenjavo, ki jo uporabljajo v njihovi kuhinji. Ko smo zaključili s spoznavanjem osnovnih značilnosti nas je čakal samo še nož, deska in sestavine. Pa smo sekljali, mešali, kuhali, rezali in neskončno uživali. Pri pripravi jedi imaš v bistvu še največ dela, da vse nasekljaš, kuhanje pa je hitro in preprosto. Po 2 urah zabavanja ob deski z nožem v roki in vročega kuhanja ob voku je bil končno čas, da poskusimo kaj smo pripravili. Hrana je dišala božansko in tudi okus je bil fenomenalen. Edini problem, ki smo ga imeli je bil ta, da smo se najedli vonjav že med kuhanjem in je bilo zelo težko pojesti vso pripravljeno hrano. Ampak ker smo ta pravi Slovenci, ki hrane ne bomo metali stran, smo si jo zavili in je bila odličen, a malce nenavaden zajtrk naslednje jutro. Seveda smo si kot ena A kuharji zaslužili tudi diplome, ki bodo najverjetneje visele v naših kuhinjah doma ali pa nekoč mogoče v restavracijah kot simbol kakovosti našega kuhanja (:

Naslednji dan smo se zbudili v zelo vroče jutro in namen je bil obiskati znameniti Angkor Wat. Za 1 ameriški dolar smo si sposodili kolesa in odkolesarili na nekaj 10 km dolgo pot v mesto izgubljene  kamnite palače. Sprehod med zidovi mogočnega Angkor Wata je bil zelo zanimiv, še posebej ob opazovanju smešnih kitajskih turistov in monkov (budističnih menihov) z mobilnimi telefoni (: In ker je lepo, čas teče zelo hitro in kar naenkrat je bilo pozno popoldne, zato smo se odločili, da počakamo sončni zahod, ki pa zaradi oblakov, ki so se zgrnili tik pred tem, ni bil nič kaj posebnega. Ta dan smo videli le en ogromen tempelj, ki je bil le delček celotnega mesta. Zato smo si za naslednje jutro zadali novo nalogo. Ker sem si jaz želela videti sončni vzhod, smo vstali ob 4.30, pri čemer smo ob 5.00 že veselo kolesarili. Jutranja vožnja na kolesu je bila prav prijetna. Opazuješ lahko kako se mesto prebuja, hladen vetrič te še z zadnjimi hladnimi kremplji hladi, preden spet postane neznosno vroče, počutiš se neskončno svobodno in počasi se prebudiš v jutro. Ko smo prispeli do jezera blizu templjev, smo sedli na tla in dočakali enega lepših sončnih vzhodov (poglejte sliko in sami ocenite). Ko je sonce vzšlo je bil čas, da se odpravimo do templjev, ki so poznani po tem, da so med najbolj uničenimi templji v celotnem mestu. Večino templjev preraščajo ogromne korenine dreves, ki praktično rastejo z njimi. Poleg tega so templji poznani tudi po tem, da so tukaj snemali filma Indiana Jones in Tomb Raider. Ko smo zaključili z ogledom, je spet sledilo kolesarjenje in ogledovanje različnih templjev, ki smo jih srečevali na poti. Dan smo zaključili z ogledom  templja tisočih obrazov. Gre za ogromno zadevo, katerih vrhovi so sestavljeni v obliki obrazov, ki te gledajo skoraj iz vseh zornih kota. Res lepo in veličastno. Sledila je le še pot domov in naj vam zaupam, da smo ta dan naredili približno 30 km z navadnimi poniji pri 37°C in po nekaj hladnih piv, popadali v postelje.

Verjetno ste že vsi mislili, da se zgodba tukaj konča… pa ni tako… saj sem že povedala, da je mesto templjev ogromna zadeva. Tako nas je še tretji dan čakalo raziskovanje teh mogočnih ruševin. A tokrat ne na kolesih, temveč v vozu priključenem na motor imenovanem tuk-tuk. Tokrat so bili templji drugačni, zgrajeni iz drugačnih kamnin in so se nam razkazovali v rdeče oranžnih odtenkih. Ker so templji malo bolj oddaljeni, smo imeli na poti priložnost videti tudi življenje v majhnim vasicah, poleg tega pa smo obiskali še muzej, ki nam je zopet pokazal koliko trpljenja je bilo zadanega tej državi. Zaradi min, ki so se še danes posejane na tem območju, vsako leto utrpi poškodbe ogromno ljudi, najbolj žalosten pa je podatek, da je velika večina teh žrtev otroci. Muzej in organizacija, ki deluje v okviru muzeja, skrbi za čiščenje območij z minami in tako poskuša zagotoviti večjo varnost za ljudi. Te kar zmrazi, ko se srečaš s tem in si lahko rečeš samo hvala, da nam je tako postlano z rožicami. Na poti med raziskovanjem templjev smo naleteli na rob nevihte, ki je z viharnim vetrom razdejala vse naokoli in tudi sami smo samo čakali, kdaj nas bo skupaj s tuk-tukom odneslo. A nam ni bilo hudega, spet smo se po zanimivem dnevu dobro najedli in se odločili, da je čas za malo zabave v akvariju, zato smo šli na masažo stopal, pri čemer ti male ribice zobajo odmrlo kožo na nogah. Bilo je sila zabavno in žgečkljivo.

Po treh dneh uživanja v Siem Reapu je bil čas, se poslovimo od prelepe Kambodže. Definitivno je vredna ponovnega obiska, nato pa sledi nočna pot na Tajsko.

Nasvidenje kmalu…
































3 comments:

  1. I like Kambodža too :)) no sam mine se pa ne slišijo tako privlačne. Vse izgleda zelo lepo če ne ža malo filmsko. Anita sam dve pištole si zapasaš pa bi bla lahko Lara Croft. Vidim da ste postali kar parvi kulinarični navdušenci zgleda zdravo, veliko zelenjave. Tisto kar si ti Aljo pripravil moraš pripravit doma izgleda slastno, predvidevam da si uporabil curry začimbo, ki da hrani barvit okus. Dobro se držite oz. imate hud tempo a kdaj kaj na pavzo pritisnete?

    Aja Aljo ugni kaj bomo 19.5. gledal za finale Lige prvakov? No saj verjetno že veš Bayern München vs. Chelsea. Eni so ugnal Real drugi Barco, dve hudi tekmi kjer nohotom ni bilo prizanešeno a kaj čmo. Finale zna bit nezanimiv k ma Chelsea en kup krtonv, nemci so pa v hudi formi.

    Aja pa še to začela se je Olševska liga :) so fantje že spraševal, če se boš pridružil sam bi mogu v obrambi igrat :))) no saj se hecam, pogrešajo tvojo igro v napadu.

    LEP POZDRAV Erik

    ReplyDelete
  2. "...definitivno je vredna ponovnega obiska..". Ta stavek se pa velikokrat ponovi:)Kakor koli, jaz komaj čakam 15.5.

    ReplyDelete
  3. Haha

    Kar se kuhr tiče, se bo lih moja zadeva doma en dan pripravila ampak se ne bomo najedli. Degustirali pa vsekakor.

    Fuzbal že komi čakam, tko da kr sporoč da bom naslednjo nedeljo že zabijal kot za stavo - jih moram za lansko sezono not prnest.

    Finale bo pa bl za pivo pit, ampak bom še zmer za čelsi navijov. Kdor barco vn rukne more bit prvak.

    Kar se počitka tiče, je blo pa zdele en teden čudovito - otok koh tao, kjer mava jest pa Vinko za sabo že 11 potopov (Anita 7) in s tem seveda tudi izpite za potapljanje.

    Več o tem pa kasneje oz. doma, odvisno kaj bo prej (:

    ReplyDelete