Naslednja država na sporedu po Vietnamu, je bila Kambodža.
Še ena izmed držav, kjer mir vlada šele nekaj let. Avtobus nas je v poznih
večernih urah pobral blizu hostla, na katerem smo po hitrem postopku mrknili in
se nato po obrokih zbujali in nazaj zaspali. Ceste se bolj kot ne obup in te
kar precej razmetava bo vseh grbinah. Ker smo na mejo prišli nekaj pred
odprtjem, je bil ta del spanca še najbolj koristen (na žalost pa je tudi
najhitreje minil). Postopek pridobitve vize niti ni ne vem kako zakompliciran,
ampak modeli se na obeh straneh skoraj bolj vlečejo kot hrvatarji. Po dobri uri
čakanja na obeh vrstah, smo se končno spet znašli na busu in se prvič peljali
po kamboških cestah, ki so v precej boljšem stanju kot vietnamske. Blizu meje
izgleda kot pri nas, casino zraven casinoja… Po hitrem zajtrku smo pot ponovno
nadaljevali, ki pa se je spet vlekla in vlekla. Kmeri (kakor se pravi
domačinom) so pravkar prenehali s praznovanjem novega leta in so se množično
vračali nazaj v glavno mesto. Zaradi take gužve, smo na prosto mesto na
trajektu čakali več ur. Ko bo zgrajen most, bo stvar letela (:
Zamude smo imeli kakih 6,7 ur, ampak se nismo pustili
motiti. Tako kot je pač je. Phnom Penh je bil začuda lepo, dokaj čisto (seveda
ne na nivoju Saigona, ki je absolutni zmagovalec) in tudi razvito mesto, ki premore
malo morje templjev (pagod), palač in podobnih reči, kar pa se hitro začne
ponavljati. Poleg omenjenih stvari smo si ogledali še muzej genocida, ki je bil
po mojem mnenju še bolj žalosten od vietnamskega.
Dva dneva potepanja po Phnom Penhu je bilo več kot dovolj,
zato je bil čas, da odrinemo naprej na severozahod Kambodže, kjer se skriva
mesto Siem Reap in ostanki znamenitega kamnitega mesta imenovanega Angkor. Siem
Reap je precej majhno in prijetno mestece v katerem skoraj vsak najde nekaj
zase. Naša prva naloga, ki smo si jo zadali, je bil tečaj kamboške kuhinje, za
katerega sem bila seveda pobudnica jaz. Potekal pa je nekako takole: najprej
smo se dobili v restavraciji, kjer si je vsak izbral eno predjed in eno glavno
jed, ki si jo želel pripraviti. Temu je sledil obisk tržnice, kjer smo se
spoznali s kamboškimi začimbami in zelenjavo, ki jo uporabljajo v njihovi
kuhinji. Ko smo zaključili s spoznavanjem osnovnih značilnosti nas je čakal
samo še nož, deska in sestavine. Pa smo sekljali, mešali, kuhali, rezali in
neskončno uživali. Pri pripravi jedi imaš v bistvu še največ dela, da vse
nasekljaš, kuhanje pa je hitro in preprosto. Po 2 urah zabavanja ob deski z
nožem v roki in vročega kuhanja ob voku je bil končno čas, da poskusimo kaj smo
pripravili. Hrana je dišala božansko in tudi okus je bil fenomenalen. Edini
problem, ki smo ga imeli je bil ta, da smo se najedli vonjav že med kuhanjem in
je bilo zelo težko pojesti vso pripravljeno hrano. Ampak ker smo ta pravi
Slovenci, ki hrane ne bomo metali stran, smo si jo zavili in je bila odličen, a
malce nenavaden zajtrk naslednje jutro. Seveda smo si kot ena A kuharji
zaslužili tudi diplome, ki bodo najverjetneje visele v naših kuhinjah doma ali
pa nekoč mogoče v restavracijah kot simbol kakovosti našega kuhanja (:
Naslednji dan smo se zbudili v zelo vroče jutro in namen je
bil obiskati znameniti Angkor Wat. Za 1 ameriški dolar smo si sposodili kolesa
in odkolesarili na nekaj 10 km dolgo pot v mesto izgubljene kamnite palače. Sprehod med zidovi mogočnega
Angkor Wata je bil zelo zanimiv, še posebej ob opazovanju smešnih kitajskih
turistov in monkov (budističnih menihov) z mobilnimi telefoni (: In ker je lepo,
čas teče zelo hitro in kar naenkrat je bilo pozno popoldne, zato smo se
odločili, da počakamo sončni zahod, ki pa zaradi oblakov, ki so se zgrnili tik
pred tem, ni bil nič kaj posebnega. Ta dan smo videli le en ogromen tempelj, ki
je bil le delček celotnega mesta. Zato smo si za naslednje jutro zadali novo
nalogo. Ker sem si jaz želela videti sončni vzhod, smo vstali ob 4.30, pri
čemer smo ob 5.00 že veselo kolesarili. Jutranja vožnja na kolesu je bila prav
prijetna. Opazuješ lahko kako se mesto prebuja, hladen vetrič te še z zadnjimi
hladnimi kremplji hladi, preden spet postane neznosno vroče, počutiš se
neskončno svobodno in počasi se prebudiš v jutro. Ko smo prispeli do jezera
blizu templjev, smo sedli na tla in dočakali enega lepših sončnih vzhodov
(poglejte sliko in sami ocenite). Ko je sonce vzšlo je bil čas, da se odpravimo
do templjev, ki so poznani po tem, da so med najbolj uničenimi templji v
celotnem mestu. Večino templjev preraščajo ogromne korenine dreves, ki
praktično rastejo z njimi. Poleg tega so templji poznani tudi po tem, da so
tukaj snemali filma Indiana Jones in Tomb Raider. Ko smo zaključili z ogledom,
je spet sledilo kolesarjenje in ogledovanje različnih templjev, ki smo jih
srečevali na poti. Dan smo zaključili z ogledom
templja tisočih obrazov. Gre za ogromno zadevo, katerih vrhovi so
sestavljeni v obliki obrazov, ki te gledajo skoraj iz vseh zornih kota. Res
lepo in veličastno. Sledila je le še pot domov in naj vam zaupam, da smo ta dan
naredili približno 30 km z navadnimi poniji pri 37°C in po nekaj hladnih piv,
popadali v postelje.
Verjetno ste že vsi mislili, da se zgodba tukaj konča… pa ni
tako… saj sem že povedala, da je mesto templjev ogromna zadeva. Tako nas je še
tretji dan čakalo raziskovanje teh mogočnih ruševin. A tokrat ne na kolesih, temveč
v vozu priključenem na motor imenovanem tuk-tuk. Tokrat so bili templji
drugačni, zgrajeni iz drugačnih kamnin in so se nam razkazovali v rdeče
oranžnih odtenkih. Ker so templji malo bolj oddaljeni, smo imeli na poti
priložnost videti tudi življenje v majhnim vasicah, poleg tega pa smo obiskali
še muzej, ki nam je zopet pokazal koliko trpljenja je bilo zadanega tej državi.
Zaradi min, ki so se še danes posejane na tem območju, vsako leto utrpi
poškodbe ogromno ljudi, najbolj žalosten pa je podatek, da je velika večina teh
žrtev otroci. Muzej in organizacija, ki deluje v okviru muzeja, skrbi za
čiščenje območij z minami in tako poskuša zagotoviti večjo varnost za ljudi. Te
kar zmrazi, ko se srečaš s tem in si lahko rečeš samo hvala, da nam je tako postlano
z rožicami. Na poti med raziskovanjem templjev smo naleteli na rob nevihte, ki
je z viharnim vetrom razdejala vse naokoli in tudi sami smo samo čakali, kdaj
nas bo skupaj s tuk-tukom odneslo. A nam ni bilo hudega, spet smo se po
zanimivem dnevu dobro najedli in se odločili, da je čas za malo zabave v
akvariju, zato smo šli na masažo stopal, pri čemer ti male ribice zobajo odmrlo
kožo na nogah. Bilo je sila zabavno in žgečkljivo.
Po treh dneh uživanja v Siem Reapu je bil čas, se poslovimo
od prelepe Kambodže. Definitivno je vredna ponovnega obiska, nato pa sledi
nočna pot na Tajsko.
Nasvidenje kmalu…
I like Kambodža too :)) no sam mine se pa ne slišijo tako privlačne. Vse izgleda zelo lepo če ne ža malo filmsko. Anita sam dve pištole si zapasaš pa bi bla lahko Lara Croft. Vidim da ste postali kar parvi kulinarični navdušenci zgleda zdravo, veliko zelenjave. Tisto kar si ti Aljo pripravil moraš pripravit doma izgleda slastno, predvidevam da si uporabil curry začimbo, ki da hrani barvit okus. Dobro se držite oz. imate hud tempo a kdaj kaj na pavzo pritisnete?
ReplyDeleteAja Aljo ugni kaj bomo 19.5. gledal za finale Lige prvakov? No saj verjetno že veš Bayern München vs. Chelsea. Eni so ugnal Real drugi Barco, dve hudi tekmi kjer nohotom ni bilo prizanešeno a kaj čmo. Finale zna bit nezanimiv k ma Chelsea en kup krtonv, nemci so pa v hudi formi.
Aja pa še to začela se je Olševska liga :) so fantje že spraševal, če se boš pridružil sam bi mogu v obrambi igrat :))) no saj se hecam, pogrešajo tvojo igro v napadu.
LEP POZDRAV Erik
"...definitivno je vredna ponovnega obiska..". Ta stavek se pa velikokrat ponovi:)Kakor koli, jaz komaj čakam 15.5.
ReplyDeleteHaha
ReplyDeleteKar se kuhr tiče, se bo lih moja zadeva doma en dan pripravila ampak se ne bomo najedli. Degustirali pa vsekakor.
Fuzbal že komi čakam, tko da kr sporoč da bom naslednjo nedeljo že zabijal kot za stavo - jih moram za lansko sezono not prnest.
Finale bo pa bl za pivo pit, ampak bom še zmer za čelsi navijov. Kdor barco vn rukne more bit prvak.
Kar se počitka tiče, je blo pa zdele en teden čudovito - otok koh tao, kjer mava jest pa Vinko za sabo že 11 potopov (Anita 7) in s tem seveda tudi izpite za potapljanje.
Več o tem pa kasneje oz. doma, odvisno kaj bo prej (: