Gurmansko in budistično doživetje v Teluk Intan – u

Namen izleta v Teluk Intan je bil, da se srečava z malezijskim prijateljem Chooyow-em, ki sva ga spoznala na Novi Zelandiji tekom delovne sezone. Do tja naju je pospremila skoraj 5-urna vožnja. Zaradi slabe ceste in ogromno mostov, kjer se je že precej pogreznilo, smo v resnici več skakali kot pa se vozili (: Ko sva prispela na cilj naju je na postaji čakal en velik nasmeh najinega prijatelja, ki sva se ga močno razveselila. Na Novi Zelandiji nama je vedno razlagal o malezijski hrani in nama obljubil, da naju odpelje na pokušino teh dobrot, ko ga obiščeva. In seveda je obljubo tudi držal. Ne bom preveč razlagala o hrani, temveč bom kar slikam pepustila besedo.

Kljub temu, da sva cel dan praktično jedla, je gurmaska tura vsebovala tudi spoznavanje načel budistične vere. Obiskali smo njihov največji in popolnoma na novo zgrajen tempelj, kjer nama je Chooyow razložil pomen vseh ritualov, nato pa smo še eno po budistično zmolili s prižiganjem dišečih paličic in na koncu še sežigali naše odpustke (:

Dan smo zaključili s kot balon polnimi želodčki in si nato hitro obljubili, da ob najinem pobratku vse to ponovimo. Po vsej verjetnosti bo to kakšen dan pred odhodom v Evropo, ker od Azije se posloviti lačen, bi bil pomoje pravi greh (:

Sedaj pa naj se vam začnejo cediti sline:

Kuala Lumpur – Naslednji dan

Ker je Kuala Lumpur veliko mesto nama seveda ni uspelo vsega doživeti v enem dnevu in tako naju je čakal nov dan poln presenečenj. To jutro sva se odločila, da si zajtrk poiščeva kar na ulici. Sprehodila sva se mimo parih kioskov in se ustavila pri dveh kitajčkih, ki sta prodajala nekaj podobnega krofu. In tudi bil je krof, nadevan s kokosovo moko – zelo sladka zadeva, a sila okusna. Pot sva nadaljevala do bližnje postaje, kjer sva se pozanimala za avtobusne karte, saj sva planirala izlet za naslednji dan. Po končanem informiranju pa sva se sprehodila skozi Kasturi Walk, ki je nekakšna mini tržnica in z malezijskimi hod-dogi dokončala zajtrk.

Naslednja naloga je bila poiskati znamenito mošejo Jamek, za kar sva porabila približno 15 minut, nato pa skočila v muslimanska oblačila in v spremstvu tamkajšnjega vodiča izginila v svet islama. Po končanem ogledu sva imela še zanimiv pogovor o bolj perečih temah s tamkajšnjim vernikom.

Po zanimivi verski prezentaciji je bila najina naslednja postaja Pudu market, ki velja za največji pokriti market v Kuala Lumpurju. Na takem marketu najdeš čisto vse. Če si si zaželel zlate ribice, jo tukaj dobiš, bi rad preizkusil žabje krake - ni problema, rabiš živo ali pečeno kokoš – samo poišči pravi oddelek…poleg tega na marketu najdeš ogromno sadja in zelenjave ter tipične azijske mesnice in ribarnice, ki brez hladilnika in HAACAP sistema odlično funkcionirajo. Seveda takšni tržnici ustrezajo tudi raznovrstne vonjave, vpitje prodajalcev s čimer vabijo k nakupu ter tipično poziranje mladih fantov, ko v mojih rokah zagledajo fotoaparat (:

Barvasta izkušnja na marketu naju je naredila malo lačne, zato sva skočila v center mesta, kjer sva si v  zelo prestižnem nakupovalnem centru imenovanem Suria KLCC privoščila nekaj za pod zob. Nakupovalni center s petimi nadstropji, ogromno stekleno kupolo na vrhu, trgovinami kot so Gucci, Lui Vuitton in tudi nižje cenovnimi znamkami, se je bohotil v svojem izobilju in živahnosti obiskovalcev, ki so švigali iz trgovine v trgovino. Vse kar je manjkalo je bila polna denarnica, ki bi jo z lahkoto izpraznila (:Pa se vrnimo k hrani, po kar sva tudi prišla v center. Food court je ponujal obilico na pogled zelo okusne hrane in kmalu sva tudi midva sedela pred krožniki z zelenjavnimi noodli, gobami,tofujem, ananasovo omako, zelenjavo podobno feferonom imenovano lady fingers, jajci in pekočima omakama za pomakanje – mmmmmmmmmmmmmmmmm. Zaradi vseh vonjav, ki se širijo iz vse povsod, si ves čas lačen, tako sva si privoščila še sladoled – čokoladni sundee in McFlurry.

V tem času je ura odbila 16.00, zato sva odhitela do dvojčkov, saj je bil čas, da se povzpneva v nebo.

Najprej smo se dvignili v 41 nadstropje, kjer smo se sprehodili po mostu, ki povezuje oba stolpa. Razgled je bil lep in opazovati stavbo, ki se dviga v nebo še lepše. Medtem ko sva uživala v prelepem razgledu se je zgodilo nekaj zelo smešnega. K meni je pristopil nek Azijec in me z mimiko in polomljeno angleščino prosil, če jih lahko slikam. V resnici pa ni želel, da jih jaz slikam, ampak se je želel slikati z mano. Bilo je en kup smeha, on je bil ves vzhičen, ker je dobil sliko z mano, jaz pa sem se počutila kot glavna zvezda Petronas dvojčkov (: Po 15 minutah sprehajanja po 56 m dolgem mostu, smo pot nadaljevali v 83 nadstropje, tam prestopili v mini dvigalo, ki nas je odpeljalo v 86 nadstropje in se znašli v glavi enega od stolpov. V tistem trenutku sva postavila najin rekord v višini, saj sva se povzpela 410 m visoko (če ne štejeva letenja z letalom). Lepo urejeno nadstropje je ponudilo še bolj utrgan razgled in še nekaj podatkov o znamenitosti. Naj vam še zaupam, da je stavba je zelo strogo varovana in tura ves čas poteka v spremstvu varnostnikov. Po končanem obisku sva v stolpu kupila en magnetek za spomin, se v avli poigrala z računalniškimi igricami, zunaj še enkrat poslikala stolpe in se odpravila naprej.

Prispela sva v Little Indio (malo Indijo), ki je prav pisano obarvan del predmestja, kjer dobesedno diši po Indiji. Nameravala sva obiskati nočni market, ki v tem predelu sploh ne obstaja (napaka v vodniku) in se nahaja na čisto drugem delu mesta. Tako sva na hitro raziskala okolico in se odpravila na pravo mesto.

Nočni market se je vil po dolgi ulici in na stojnicah so prodajali vse kar se prodajat da. Stojnice s hrano so izgledale božansko in pokušina se je začela. Začela sva z nekakšnimi palačinkami napolnjenimi s oreščki in sladko koruzo, temu je sledila sadna porcija iz tako imenovanega jackfruita, ki ima zelo zanimiv okus na koncu pa poskusila še sladoled iz sadeža imenovanega durian. Vsi ti marketi so neverjetni, saj se hrana prodaja povsod, iz vsake stojnice diši, vse izgleda res okusno, le najina želodca žal ne zmoreta prevelikih količin. Po kakšni uri sprehoda po marketu sva jo kar peš udarila proti hostlu. Ta dan se je v mestu sprehajalo ogromno policistov, ki so praznovali dan policije in jih je bilo prav zanimivo opazovati kako marširajo gor in dol po ulicah.

Preden sva zaključila najino večerno avanturo sva se ustavila na pivu v kitajski četrti, kjer nama prevelika prisotnost  turistov ni bila všeč.  Pivo je spodbudilo lakoto, zato sva pred hostlom na žar vrgla še nekaj ražnjičev (tofu z rakci, gobe, svinjina in nekakšne kroglice) ter počasi zaključila večer. Preden sva zaspala sva še slišala približno 10 minut dolg ognjemet, nato pa zaključila dan.