Hello doma!!!

Po tednu dni spet v domovini, skoraj na polno aklimatizirana, se življenje počasi spravlja nazaj na stare tirnice. Slabo, dobro??? Kdo bi vedu, najboljš še mal počakat (:

Drugače pa pohvale vsem prisotnim za tako lep sprejem (hvala tudi tistim, ki ste bili zaradi takšnih in drugačnih obveznosti odsotni, pa vendarle zraven z mislimi). Na žalost nimam nobene slike in močno upam, da je kdo pritisnil kakšno, da bo šla zraven v album (prosim pošlji na mail).

Prav veliko tukaj objavljenega ne bo več, morda dve objavi še s Penanga ter Pariza in popoldneva v Zurichu...

Par slik s kavice/pirčka:

Goodbye Asia

Za ene srečen/vesel dan, za druge nekoliko manj ali pač...

Vsekakor imava mešane občutke ob vračanju domov, sploh po včerajšnem super dnevu z Chooyow-am in njegovo družino. Zapustiti tako čudovit del sveta kar malce zaboli, ampak vrnitev domov vse to spet malce ublaži...

Sva mislila, da bova imela čas napisati azijsko avanturo do konca, ampak sva raje uživala v malezijski hrani.

Vmes je bilo že kar precej zaostanka o najini/naši poti, ampak sva kar nadoknadila. Ostalo je samo še nekaj Penanga in seveda pojedina od včeraj zvečer, tržnica za indijski praznik, zajtrk od danes zjutraj in seveda pot domov (ki pa je še ni)...

Jutri zjutraj sva v Parizu in se javiva, ko bo možnost.

LP do torka :*

P.S. če nama pa kdo želi kaj lepega povedati, sva pa spet na simobilu in najinih starih številkah...

Rajski in podvodni Koh Tao

Ker smo bili z Vinkotom že v naprej dogovorjeni, da se spet srečamo, je bilo treba odriniti nazaj za Bangkok, kjer sva prebedela cel dan in jovo na novo na nočni bus in brzi-čoln za otok Tao, kjer smo imeli že rezerviran tečaj potapljanja. Hitro smo se namestili v sobici v resortu, si na hitro ogledali okolico in se končno (midva) spet mal namočili. Mokro je bilo, osvežujoče pa ne, ker ima morje na obali kakih 35°C in se prej skuhaš, prav daleč pa se ni dalo, ker je tako nizko in zaradi koral nismo hoteli tvegati. Ob čekinu so nam omenili dva bazena, ki sta bila malenkost bolj hladna, 30°C. Toliko o namakanju. Po kosilu pa se nam je že začel tečaj…………..

Naš inštruktor je bil Severni Irec Rich, skupina je štela 8 ljudi, 2 Avstralca, 2 Nemca, 1 Američan in 3-peresna slovenska deteljica. Prvi dan smo se spoznali, pogledali en film o potapljanju ter dobili domačo nalogo, ki je vsebovala približno 70 strani čtiva, ki smo ga morali preštudirati do naslednjega dne. Naslednje jutro nas je v bazenu najprej čakal praktičen del, kjer smo se naučili kako pripraviti vso potapljaško opremo, nato pa se potopili v bazen in trenirali dihanje, plavanje, praznjenje maske pod vodo, podvodne znake, kako sodelovati, če ti zmanjka zraka pod vodo itd. Aljaž in Vinko sta vse opravila z lahkoto, le jaz sem imela problem, ko je bilo potrebno popolnoma sneti masko pod vodo in si jo dati nazaj na glavo in jo izprazniti…jah ko dihaš pod vodo moraš dihati samo skozi usta, ne pa tudi skozi nos (: Kakorkoli tudi ta problem sem kasneje premagala in me še zdaleč ni oviral pri nadaljevanju tečaja. Po nekaj urah bazena, nas je čakal kratek odmor nato pa predavanja o zadevah, ki smo jih prejšnji  večer študirali.  Pa je minil še en dan, ki je bil predvsem v znamenju pričakovanj za naslednji dan, ko sta bila na sporedu dva potopa v morju. Vse skupaj je potekalo takole, pripraviš si opremo, se vržeš v morje, potem opravimo preizkuse, ki smo jih trenirali v bazenu in so del preverjanja znanja za izpit, nato pa se potapljamo in raziskujemo življenje pod vodo. Življenje pod vodo je zanimivo in vsi smo fascinirani nad tem in nad sproščenostjo, ki jo čutimo pod gladino. Po dveh potopih se vrnemo nazaj na obalo in se spet spravimo v predavalnico, kjer nas najprej čaka še drugi sklop predavanj ter nato še izpit, ki smo ga vsi uspešno opravili. Zadnji dan nas čakata še 2 potopa, ki potekata podobno kot prejšnji dan, le s to razliko, da smo veliko bolj sproščeni kot na začetku in že močno uživamo v drugih malenkostih potapljanja. Naš zadnji potop je še  posebej fenomenalen, saj smo zaradi vzornega dela nagrajeni s prostim potopom in brez treniranja in preverjanja znanj. In tako se je zaključil naš osnovni potapljaški tečaj, ki nam dovoljuje potapljanje do 18 m globoko. Aljaž in Vinko sta se odločila za nadaljevanje tečaja, ki doseže globino 30 m, jaz pa se za enkrat želim preizkusiti na tej globini, saj me veliko bolj privlači pisani svet koral in malih organizmov kot pa svet temnih globin, ki so po navadi posejane s kakšnimi potopljenimi ladjami.

Ker je cena potapljaškega tečaja na Tajskem daleč najcenejša in poleg tega tudi kakovostna, sva se z Vinkotom odločila še za nadaljevalnega, ki je bil par tajskih tisočakov cenejši od prejšnjega, obsega 5 potopov in ga opraviš v dveh dneh. Tokrat je samo praktični del, brez kakršnikoli izpitov, ker načeloma se stvar ne spremeni, z razliko, da greš lahko v vodo ponoči in seveda 30m globoko. Prvi dan so bili na sporedu trije potopi, najprej smo šli 30 m globoko, kjer smo preverili učinek dušikove narkoze (noben ni bil po vplivi, tako da bo treba iti globje), nato je bil na sporedu potop treniranja navigacije, zvečer pa še nočni potop s svetilko. Kakšne smešnice so bile tekom tečajev, bom morda povedal kdaj drugič (: Drugi dan sta bila na sporedu dva potopa, prvi je bil do bojne ladje ameriške mornarice iz 2. SV do nekje 26 m, drugi pa je bil ponovno samostojen, brez inštruktorja (poleg pa smo imeli Anito), kjer smo se sami zmenili za ruto in smo tudi vse sami navigirali in spremljali čas. Ob tem smo napravili tudi nekaj podvodnih fotografij, ki pa jih na žalost še nimava in bojo objavljene v bližnji prihodnosti.

Seveda nismo končali potapljanja z zaključkom tečaja, enkrat sem se potopila še s fantoma v njunem nadaljevalnem tečaju, kjer smo brez inštruktorja raziskovali morsko dno, preostali dan pa sem preživela na ladji kot pravi pomorščak v upanju, da dobim priložnost plavanja z Whale shark-i (morskimi psi kitovci), ki pa se žal niso prikazali. Zadnji dan našega bivanja na otoku  smo vsi skupaj opravili še 2 potopa, ki sta bila prav prijetna in nam prinesla novih izkušenj. Pa da ne boste mislili, da smo samo študirali in se potapljali, privoščili smo si tudi kup dobre hrane in pijače, se spoprijateljili s potapljaško klapo s katerimi smo preživeli prav prijeten teden, si po dolgih potapljaški dneh privoščili odlično tajsko masažo in uživali v otoškem izobilju.  Po opravljenih potopih je sledila še zadnja večerja, tuš, chek-out, taxi do pristanišča in seveda slovo od tega rajskega uživanja. V pristanišču nas je že čakala ladja, ki celo noč pluje nazaj na celino. 

Naslednja destinacija je (za naju spet) Malezija, natančneje otok Penang.

Čavči

Dobrodošli na Tajskem…

Natančneje v Bangkoku. Ko gledaš filme in poslušaš zgodbe o tem mestu, vsi pravijo, pazi se Bangkoka, ker nikoli ne veš kaj se bo zgodilo. A ko te avtobus odloži na Khaosan ulici, ugotoviš, da si se znašel v prijetnem turističnem okolju, kjer imaš vse pri roki in niti za trenutek ne pomisliš, da bi te kdo oropal. Občasno vseeno nastopi trenutek razočaranja, saj si pričakoval, da bo vse skupaj malo bolj kaotično, neurejeno, avanturistično. Seveda smo se kaj hitro vklopili v to umetno okolje, z željo raziskati mesto. Tako smo obiskali kup ogromnih budističnih templjev, ki se razpredajo naokoli po mestu, šli na nočni sprehod v Chinatown, kjer so nas po domače nategnili in odpeljali na 'takozvani' nočni market, ki je bila ena ribja restavracija imenovana market, poleg tega pa smo se znašli na čisto drugem koncu mesta. Če drugega ne, smo videli še en del mesta, ki ga verjetno drugače nebi, kar pomeni, da smo se sprehodili po velikem nakupovalnem centru in dolgih ulicah. Na koncu ene od teh dolgih ulic smo skočili na bus in se odpeljali nazaj v turistični center.

Tukaj smo ostali 3 noči oz. skoraj cele 4 dni v katerih smo se najedli tajskih nudlov in sadnih shakeov, ki so nekaj najboljšega z ulice. Seveda smo se dodobra spoznali tudi s domačim pivom, Chang – 0,64 L in 6,4 vol. Sem pa tja je padel tudi kakšen koktejl. Ker je bila mini želja poizkusiti male zajedalce, smo kupili vrečko kobilic, mravelj, čričkov, bub, … Sprva smo bili nekoliko skeptični, a po nekaj minutah pumpanja smo začeli glodati (: Okus nič posebnega, precej se okusi sojino omako, mogoče le pri bubah malce drugače, ker so mehkejše. Kaj več o Bangkoku sploh nebi zgubljal besed.

Zadnji večer potikanja po Bangkoku je naju z Anito odpeljal na sever Tajske v Chiang Mai, Vinko pa je še en dan ostal in se razvajal v masažnih salonih in s sadnimi shakei, preden jo je mahnil na jug v Phuket in na otok Phi Phi.

Po celi noči vožnje sva spet prispela na novo destinacijo. Chiang Mai je precej drugačen od Bangkoka, ampak ima še vedno precej podobnosti. Tukaj je bil plan, da se srečava s čilenskim kolegom iz NZ, Nicotom, se naučiti tajske kuhinje in se odpraviti na enodnevni izlet s sloni, rafting in obisk kakega plemena ter prvič izkusiti tajsko masažo. Vse to nama je uspelo v treh polnih dneh, pri čemer smo še precej pohajkovali po nočnem bazarju, kjer si lahko kupiš kar želiš, v vseh barvnih odtenkih. Med potjo, na busu sva se spoprijateljila z Avstralko Jess, na kuhanju pa z Izraelcem Shaijem, ki sta bila prav prijetna druščina v tem dokaj kratkem potepanju. Zadnji dan je Anita že navsezgodaj vstala in se šla paparazza za menihi in malo bolj podrobno raziskat mesto, jaz pa sem urco kasneje preko interneta gledal hokej. Sedma tekma končnice, ki se je končala šele v drugem podaljšku. Zelo zanimivo oz. čudno, zunaj skoraj 40°C in gledati hokej na ledu. Za tem sva skočila na pozen zajtrk in kavni shake, malo ponetkala za bodoče stvari, skočila na superduper zdravo kosilo – sadna solata z muesliji in jogurtom, nato pa le še počakati na taxi. Do Bangkoka je bil z nama še Nico, ki se je odpravil na novo avanturo v Kambodžo (po 5ih mesecih na Tajskem). Med potjo do avtobusne postaje pa se nam je pridružil tudi Shai, tako da smo bili prav prijetna druščina.

Ker se bliža dom in je malo stiske s časom, bo več slikovnega gradiva in manj čtiva – kot je ljudem po navadi ljubše (:

Ž

------------------------------------------------------------------------------------------------------------

 

Možakar levi je Andrej iz Čirč, ki že 6 let živi v Chiang Maiu in smo se srečali na sredi mostu in potem takoj skočili na pijačo. Faca tip. Uči angleščino in tekoče govori tajsko. Kapa dol!