Raj imenovan Malapascua

Po potepanju po filipinskih hribih, ki jih krasijo impresivna riževa polja, je bil čas, da raziščemo enega od tisočih otokov, ki sestavljajo to prelepo otočje. Kot ljubiteljica morskega raja sem fanta zvabila na 3×1 km velik otoček, ki nima cest in velja za potapljaški biser Filipinov.

Najprej smo odleteli na večji otok imenovan Cebu, kjer smo v prestolnici preživeli dva zanimiva in zelo vroča dneva. Potepali smo se po mestu in si ogledali nekaj znamenitosti. V tem času so Filipinci ravno praznovali njihov sveti teden (našo Veliko noč), tako da smo bili deležni nekakšnega žegnja, kar na ulici pred hostlom in srečali kup ženic, ki po mestu prodajajo sveče, ki jih ljudje prižigajo v cerkvah. Verjetno vas preseneča podatek o azijskem ljudstvu, ki hodi v cerkev. Filipini so popolnoma pokristjanjeni, tako da cerkva in tem o bogu definitivno ne manjka. Poleg te skrajnosti je na ulicah mesta žalostno opazovati ljudi, ki prosjačijo, se drogirajo, ukvarjajo s prostitucijo, še posebej če so to otroci. To niso ravno Filipini, kakor sem si jih predstavljala.

Nato je napočil čas, da izginemo iz mestnega vrveža in smo se z lokalnim busom odpeljali na sever otoka, vas imenovano Maya Bagay in se na neke vrste katamaranu narejenem iz bambusovih vej odpeljali na majhno in rajsko Malapascuo. In res je bila, majhna in rajska, kar je kazala s tisoč in enim odtenkom modre barve. Dnevi, ki smo jih preživljali na Malapascui so potekali zelo na izi. Vsak da je bilo na sporedu dopoldansko namakanje v morju, zganjanje raznih vragolij ob obali, v popoldanskem času nas je po navadi ujel kakšen naliv, ki smo si ga popestrili s hladno pijačo v bližnjem baru ali pa ga mirno preležali ob branju knjige ali brskanju po internetu. Sama sem eno popoldne izkoristila za deževni sprehod po otoku. Sprehod mi je obudil spomine na prelepo Samoo, saj so bile vasice zelo podobne. Radovedno kukanje Filipincev iz hišk ter otroška družba na poti je definitivno vzbujala sproščen in domač občutek ob katerem se nisi počutil kot turist s polno vrečo denarja (:

A tudi rajsko uživanje se enkrat konča in napočil je čas, da zaključimo naše potepanje po Filipinih in se odpravimo čez morje v poševni Vietnam. Seveda brez zapleta ni šlo. Let Iz Cebuja nazaj v Manilo je imel zamudo, tako da smo malo pomigali z živčki, saj smo imeli zelo malo časa, da ujamemo let za Vietnam. Vendar se nam je tudi tokrat nasmejala sreča in kljub zamudi, smo še pravočasno ujeli let.

Se vidimo v Vietnamu.

Izlet v Banaue, Batad in Sagado

Zelo velika želja oz. glavni razlog, da sva se sploh odločila za Filipine, so bila znamenita riževa polja. Po nočni vožnji z avtobusom smo v zgodnjih jutranjih urah prispeli v Banaue, ki so izhodna točka za znamenita riževa polja v Batadu ali pa potem naprej za Sagado, kjer imajo prav tako nekaj čudovitih riževih teras.

Naš prvi izlet je bil za dva dni v Batad. Ker sem bil še precej zalepljeni od vožnje, se ne spomnim točno, ampak zdi se mi da smo našega vodnika spoznali še preden smo stopili z avtobusa. Ta nas je napotil do prve restavracije, kjer smo se okrepčali, zmenili kakšen izlet bomo vzeli, kako potem naprej in ostale malenkosti. Odločili smo se za dvodnevno turo, kar pomeni enih enih 8 ur hoje,prvi dan precej navzgor, drugi dan pa malo več navzdol.

S seboj smo vzeli le najnujnejše, se pravi, vsak je imel svoj mali nahrbtnik, ostalo prtljago smo pustili v shrambi restavracije, nato pa se hitro podrenjali v triciklu, ki je bil naše prevozno sredstvo za dva dni – itak je vozil vodič. Dva sva sedela v kabinci poleg motorčka, en pa je bil za voznikom. Sama vožnja je bila zelo zanimiva izkušnja. Po kakšni uri vožnje, smo parkirali našo makino in pričeli s hojo.

Po dveh urah hoje v hrib in slabi uri navzdol, smo prispeli v vas Batad, kjer smo si izbrali naše prenočišče, pustili mini prtljago in jo nato usekali prosti slapu. Teh sva na NZ videla že precej, ampak ta je bil res nekaj več. Med vračanjem, nas je ujela kratka nevihta, ki nas je premočila do kosti, ampak v teh temperaturah in naporu, se je vse dokaj hitro posušilo. Vmes smo si ogledali samo srce riževih polj oz. teras, saj smo hodili po samih robovih, med domačini, ki so pridno popravljali podrte terase in sejali nov riž. Čudovito…

Ko smo se vrnili do prenočišča, je sledil seveda več kot zaslužen (mrzel) tuš, nato pa obilna pojedina… Ker je bil zjutraj zgodnji start, se je bilo treba naspati, zato smo bili pomoje že okoli devete postrojeni. Zjutraj pač standarden ritual, nato pa kar nekaj ur hoje naokoli, do mesta kjer smo prejšnji dan parkirali tricikel. Več o hoji je na slikah in po slabi urici vožnje smo bili spet v Banaueju. Najprej smo si poiskali prenočišče, ki je bilo kar mukotrpno. Nato je bila potrebna poizvedba o avtobusu (jeepneyu) do Bontoca, kjer je treba presesti potem za Sagado. Vmes smo ugotovili, da nam bo kaj kmalu zmanjkalo denarja, izvedeli, da ni nikjer bankomata oz. lokalci so odgovarjali na naša vprašanja če je tam kje bankomat, z da da, mogoče… Pač male vasice, različne province, malce tekmovalnosti in že smo pri nesodelovanju.

Ker smo že prej vedeli, da je v tistem času na Filipinih sveti teden – to je pri njih tako kot naš božič, nas je bilo malo strah kako bo s prevozi po teh vasicah, ampak smo vse zrihtali, tako kot tudi z denarjem in že smo uživali v Sagadi, ki je prav prijetna vasica. Najbolj znana je po visečih krstah, ki pa roko na srce niso nič posebnega. Najbolj nam bo v spominu ostala verjetno vožnja na strehi avtobusa po cesti v hrib, ki leži na robu prepada. Sicer ni bilo tako hudo kot se sliši, ampak pogled na vse to je bil res poseben.

Ta izlet oz. ogled riževih teras je bil res čudovit in ga vsi več kot priporočamo. Na koncu nam je bilo malo žal, da nismo mogli ostat dlje, ampak glede na letalske karte in čas za vse izletne točke, je bil to tukaj maksimum.

Po povratku iz Sagade v Banaue, smo se malo odpočili v restavraciji, kupili zalogo dve za na pot in se odpravili na bus. Ta je spet trajal skoraj celo noč, ampak je bil zaradi praznikov precej bolj natrpan, saj so bili prav vsi sedeži razprodani, tako, da smo bili kot sardelice v konzervi.

Sledi otok Cebu in Cebu City ter nato malo izležavanja na Malapascui.

En kratek filmček iz Batada zjutraj:

Kota Kinabalu (Borneo) in prvi koraki po Filipinih

Zjutraj sva hitro skočila pod tuš, napakirala nahrbtnik in šla na glavno avtobusno posatjo, kjer sva imela bus do letališča. Vmes sva še nekaj na hitro prigriznila in po cirka pol ure vožnje sva že bila na terminalu. Glede na to da je bil notranji let, je vse potekalo brez kakršnih koli komplikacij, še 1,5 litra vode je šlo skozi rentgen. Let je imel nekaj  zamude, ampak ni bilo sile. Po pristanku na Borenu oz. v Kota Kinabalu, sva šla po prtljago in se za pol evra z busom odpeljala v center, kjer sva imela hostel. Prvi dan, ki je bil seveda malo krajši, sva izkoristila za pridobivanje informacij, si ogledala bližnjo soseščino in jo po zasluženem pivu mahnila v nakupovalni center. Kupila nisva nič (:

Drugi dan sva se zaradi vremenske napovedi odločila za ogled mini živalskega vrta, v katerem je kar nekaj lokalnih živalic, z glavno atrakcijo opic, ki se mi niti približno ne sanja njihovo ime v Slovenščini. Ker je bil ta mini ZOO kakšno urco izven mesta, sva tja nameravala iti z busom, ampak ga na drugi postajo kao ni bilo. Res ali ne, vzela sva kao en taxi, ki naju je za malce preveč odpeljal do cilja. Nimaš kaj. Fantje pravijo biznis je biznis. Kako se bova vrnila, nisva kaj preveč razmišljala, ampak tik pred izhodom, se nama je kot v risanki prižgala lučka in (kot pravi moški) hitro nažical Anito, da je skočila do dveh Malezijcev in ju vprašala, če sta namenjena v center. Seveda sta bila in povrh vsega smo po poti prav prijetno poklepetali. Preden sva se vrnila v hostel, sva si šla ogledat še tamkajšno največjo mošejo, a je bila že zaprta za obiskovalce. Po povratku je sledila standardna procedura, hrana, pijača, tuš in malce netkanja.

Tretji dan sva pa imela v planu Island hopping oz. skakanje po otočkih, kjer sva se prvič v Aziji kopala in tudi snorklala. Ker sva bila malo pozna sva vzela samo 2 otoka od 3 lepših (jih je 5 skupno) in prav prijetno uživala. Malce naju je ponovno kresnil sonce ampak nič hudega.

Po treh dneh uživanja naju je spet čakal let, tokrat na Filipine oz. v mesto Clark, ki je cca 2 uri severno od Manile. Po dokaj kratkem letu sva pristala, z izjemno dobrim opisom z ene internetne strani, sva po najcenejši in sila zanimivi poti prišla do hotela, kjer pa nisva ta dan oz. večer počela nič drugega kot se stuširala, hladila ob klimi in gledala televizijo (:

Naslednji dan sva jo mahnila po Manili za celo popoldne, kjer sva si ogledala nekaj parkov in podobnih znamenitosti, nato pa naju je pot vodila do kitajske četrti, ki pa je bil eden izmed najbolj žalostnih krajev do sedaj. Malce je na to vplival verjetno tudi dež, ki se je zlil za par minut in je bilo vse blatno. Do skoraj kolen v blatu naju je takoj en lokalni čiča opozoril, da ko se stemni nimava v tem koncu mesta kaj iskati. Ura še ni bila pozna, tako da naju prav preveč ni skrbelo, sicer pa je skoraj pred vsako banko in trgovinico zunaj varnostnik/policaj z puško. Zvečer sva bila zmenjena z Jakom ("sosed" iz Srednje vasi), ki nama je predstavil filipinsko nočno življenje. Mislim, da mu je to zelo dobro uspelo, ker sva dobršen del dneva preživela v postelji in kot doma ob takih dnevih, naročila pico in kokakolo, ki nama je lajšala glavobol (:

Zvečer sva se končno malo sestavila in šla na sprehod, kjer sva si privoščila po dva sladoleda, ki je za moje pojme najboljše zdravilo…

Ta dan ponoči ISTI DAN PROTI VEČERU je prišel še Vinko, ampak zaradi precejšne zdelanosti, smo srečanje prestavili na naslednji dan, ko sva bila midva tista, ki sva razkazovala Manilo. Najprej nekaj znamenitosti, nato pa lokalno hrano in pivo. Ob večeru pa smo že imeli rezerviran bus za Banaue, ki je izhodišče za najbolj znamenita riževa polja.

Do nalsednjič ;)

------------------------------------------------------------------------------------------------------------