Kota Kinabalu (Borneo) in prvi koraki po Filipinih

Zjutraj sva hitro skočila pod tuš, napakirala nahrbtnik in šla na glavno avtobusno posatjo, kjer sva imela bus do letališča. Vmes sva še nekaj na hitro prigriznila in po cirka pol ure vožnje sva že bila na terminalu. Glede na to da je bil notranji let, je vse potekalo brez kakršnih koli komplikacij, še 1,5 litra vode je šlo skozi rentgen. Let je imel nekaj  zamude, ampak ni bilo sile. Po pristanku na Borenu oz. v Kota Kinabalu, sva šla po prtljago in se za pol evra z busom odpeljala v center, kjer sva imela hostel. Prvi dan, ki je bil seveda malo krajši, sva izkoristila za pridobivanje informacij, si ogledala bližnjo soseščino in jo po zasluženem pivu mahnila v nakupovalni center. Kupila nisva nič (:

Drugi dan sva se zaradi vremenske napovedi odločila za ogled mini živalskega vrta, v katerem je kar nekaj lokalnih živalic, z glavno atrakcijo opic, ki se mi niti približno ne sanja njihovo ime v Slovenščini. Ker je bil ta mini ZOO kakšno urco izven mesta, sva tja nameravala iti z busom, ampak ga na drugi postajo kao ni bilo. Res ali ne, vzela sva kao en taxi, ki naju je za malce preveč odpeljal do cilja. Nimaš kaj. Fantje pravijo biznis je biznis. Kako se bova vrnila, nisva kaj preveč razmišljala, ampak tik pred izhodom, se nama je kot v risanki prižgala lučka in (kot pravi moški) hitro nažical Anito, da je skočila do dveh Malezijcev in ju vprašala, če sta namenjena v center. Seveda sta bila in povrh vsega smo po poti prav prijetno poklepetali. Preden sva se vrnila v hostel, sva si šla ogledat še tamkajšno največjo mošejo, a je bila že zaprta za obiskovalce. Po povratku je sledila standardna procedura, hrana, pijača, tuš in malce netkanja.

Tretji dan sva pa imela v planu Island hopping oz. skakanje po otočkih, kjer sva se prvič v Aziji kopala in tudi snorklala. Ker sva bila malo pozna sva vzela samo 2 otoka od 3 lepših (jih je 5 skupno) in prav prijetno uživala. Malce naju je ponovno kresnil sonce ampak nič hudega.

Po treh dneh uživanja naju je spet čakal let, tokrat na Filipine oz. v mesto Clark, ki je cca 2 uri severno od Manile. Po dokaj kratkem letu sva pristala, z izjemno dobrim opisom z ene internetne strani, sva po najcenejši in sila zanimivi poti prišla do hotela, kjer pa nisva ta dan oz. večer počela nič drugega kot se stuširala, hladila ob klimi in gledala televizijo (:

Naslednji dan sva jo mahnila po Manili za celo popoldne, kjer sva si ogledala nekaj parkov in podobnih znamenitosti, nato pa naju je pot vodila do kitajske četrti, ki pa je bil eden izmed najbolj žalostnih krajev do sedaj. Malce je na to vplival verjetno tudi dež, ki se je zlil za par minut in je bilo vse blatno. Do skoraj kolen v blatu naju je takoj en lokalni čiča opozoril, da ko se stemni nimava v tem koncu mesta kaj iskati. Ura še ni bila pozna, tako da naju prav preveč ni skrbelo, sicer pa je skoraj pred vsako banko in trgovinico zunaj varnostnik/policaj z puško. Zvečer sva bila zmenjena z Jakom ("sosed" iz Srednje vasi), ki nama je predstavil filipinsko nočno življenje. Mislim, da mu je to zelo dobro uspelo, ker sva dobršen del dneva preživela v postelji in kot doma ob takih dnevih, naročila pico in kokakolo, ki nama je lajšala glavobol (:

Zvečer sva se končno malo sestavila in šla na sprehod, kjer sva si privoščila po dva sladoleda, ki je za moje pojme najboljše zdravilo…

Ta dan ponoči ISTI DAN PROTI VEČERU je prišel še Vinko, ampak zaradi precejšne zdelanosti, smo srečanje prestavili na naslednji dan, ko sva bila midva tista, ki sva razkazovala Manilo. Najprej nekaj znamenitosti, nato pa lokalno hrano in pivo. Ob večeru pa smo že imeli rezerviran bus za Banaue, ki je izhodišče za najbolj znamenita riževa polja.

Do nalsednjič ;)

------------------------------------------------------------------------------------------------------------