Izlet v Banaue, Batad in Sagado

Zelo velika želja oz. glavni razlog, da sva se sploh odločila za Filipine, so bila znamenita riževa polja. Po nočni vožnji z avtobusom smo v zgodnjih jutranjih urah prispeli v Banaue, ki so izhodna točka za znamenita riževa polja v Batadu ali pa potem naprej za Sagado, kjer imajo prav tako nekaj čudovitih riževih teras.

Naš prvi izlet je bil za dva dni v Batad. Ker sem bil še precej zalepljeni od vožnje, se ne spomnim točno, ampak zdi se mi da smo našega vodnika spoznali še preden smo stopili z avtobusa. Ta nas je napotil do prve restavracije, kjer smo se okrepčali, zmenili kakšen izlet bomo vzeli, kako potem naprej in ostale malenkosti. Odločili smo se za dvodnevno turo, kar pomeni enih enih 8 ur hoje,prvi dan precej navzgor, drugi dan pa malo več navzdol.

S seboj smo vzeli le najnujnejše, se pravi, vsak je imel svoj mali nahrbtnik, ostalo prtljago smo pustili v shrambi restavracije, nato pa se hitro podrenjali v triciklu, ki je bil naše prevozno sredstvo za dva dni – itak je vozil vodič. Dva sva sedela v kabinci poleg motorčka, en pa je bil za voznikom. Sama vožnja je bila zelo zanimiva izkušnja. Po kakšni uri vožnje, smo parkirali našo makino in pričeli s hojo.

Po dveh urah hoje v hrib in slabi uri navzdol, smo prispeli v vas Batad, kjer smo si izbrali naše prenočišče, pustili mini prtljago in jo nato usekali prosti slapu. Teh sva na NZ videla že precej, ampak ta je bil res nekaj več. Med vračanjem, nas je ujela kratka nevihta, ki nas je premočila do kosti, ampak v teh temperaturah in naporu, se je vse dokaj hitro posušilo. Vmes smo si ogledali samo srce riževih polj oz. teras, saj smo hodili po samih robovih, med domačini, ki so pridno popravljali podrte terase in sejali nov riž. Čudovito…

Ko smo se vrnili do prenočišča, je sledil seveda več kot zaslužen (mrzel) tuš, nato pa obilna pojedina… Ker je bil zjutraj zgodnji start, se je bilo treba naspati, zato smo bili pomoje že okoli devete postrojeni. Zjutraj pač standarden ritual, nato pa kar nekaj ur hoje naokoli, do mesta kjer smo prejšnji dan parkirali tricikel. Več o hoji je na slikah in po slabi urici vožnje smo bili spet v Banaueju. Najprej smo si poiskali prenočišče, ki je bilo kar mukotrpno. Nato je bila potrebna poizvedba o avtobusu (jeepneyu) do Bontoca, kjer je treba presesti potem za Sagado. Vmes smo ugotovili, da nam bo kaj kmalu zmanjkalo denarja, izvedeli, da ni nikjer bankomata oz. lokalci so odgovarjali na naša vprašanja če je tam kje bankomat, z da da, mogoče… Pač male vasice, različne province, malce tekmovalnosti in že smo pri nesodelovanju.

Ker smo že prej vedeli, da je v tistem času na Filipinih sveti teden – to je pri njih tako kot naš božič, nas je bilo malo strah kako bo s prevozi po teh vasicah, ampak smo vse zrihtali, tako kot tudi z denarjem in že smo uživali v Sagadi, ki je prav prijetna vasica. Najbolj znana je po visečih krstah, ki pa roko na srce niso nič posebnega. Najbolj nam bo v spominu ostala verjetno vožnja na strehi avtobusa po cesti v hrib, ki leži na robu prepada. Sicer ni bilo tako hudo kot se sliši, ampak pogled na vse to je bil res poseben.

Ta izlet oz. ogled riževih teras je bil res čudovit in ga vsi več kot priporočamo. Na koncu nam je bilo malo žal, da nismo mogli ostat dlje, ampak glede na letalske karte in čas za vse izletne točke, je bil to tukaj maksimum.

Po povratku iz Sagade v Banaue, smo se malo odpočili v restavraciji, kupili zalogo dve za na pot in se odpravili na bus. Ta je spet trajal skoraj celo noč, ampak je bil zaradi praznikov precej bolj natrpan, saj so bili prav vsi sedeži razprodani, tako, da smo bili kot sardelice v konzervi.

Sledi otok Cebu in Cebu City ter nato malo izležavanja na Malapascui.

En kratek filmček iz Batada zjutraj: