Zelo velika želja oz. glavni razlog, da sva se sploh
odločila za Filipine, so bila znamenita riževa polja. Po nočni vožnji z
avtobusom smo v zgodnjih jutranjih urah prispeli v Banaue, ki so izhodna točka
za znamenita riževa polja v Batadu ali pa potem naprej za Sagado, kjer imajo
prav tako nekaj čudovitih riževih teras.
Naš prvi izlet je bil za dva dni v Batad. Ker sem bil še
precej zalepljeni od vožnje, se ne spomnim točno, ampak zdi se mi da smo našega
vodnika spoznali še preden smo stopili z avtobusa. Ta nas je napotil do prve
restavracije, kjer smo se okrepčali, zmenili kakšen izlet bomo vzeli, kako
potem naprej in ostale malenkosti. Odločili smo se za dvodnevno turo, kar
pomeni enih enih 8 ur hoje,prvi dan precej navzgor, drugi dan pa malo več
navzdol.
S seboj smo vzeli le najnujnejše, se pravi, vsak je imel
svoj mali nahrbtnik, ostalo prtljago smo pustili v shrambi restavracije, nato
pa se hitro podrenjali v triciklu, ki je bil naše prevozno sredstvo za dva dni
– itak je vozil vodič. Dva sva sedela v kabinci poleg motorčka, en pa je bil za
voznikom. Sama vožnja je bila zelo zanimiva izkušnja. Po kakšni uri vožnje, smo
parkirali našo makino in pričeli s hojo.
Po dveh urah hoje v hrib in slabi uri navzdol, smo prispeli
v vas Batad, kjer smo si izbrali naše prenočišče, pustili mini prtljago in jo
nato usekali prosti slapu. Teh sva na NZ videla že precej, ampak ta je bil res
nekaj več. Med vračanjem, nas je ujela kratka nevihta, ki nas je premočila do
kosti, ampak v teh temperaturah in naporu, se je vse dokaj hitro posušilo. Vmes
smo si ogledali samo srce riževih polj oz. teras, saj smo hodili po samih
robovih, med domačini, ki so pridno popravljali podrte terase in sejali nov
riž. Čudovito…
Ko smo se vrnili do prenočišča, je sledil seveda več kot
zaslužen (mrzel) tuš, nato pa obilna pojedina… Ker je bil zjutraj zgodnji
start, se je bilo treba naspati, zato smo bili pomoje že okoli devete
postrojeni. Zjutraj pač standarden ritual, nato pa kar nekaj ur hoje naokoli,
do mesta kjer smo prejšnji dan parkirali tricikel. Več o hoji je na slikah in po
slabi urici vožnje smo bili spet v Banaueju. Najprej smo si poiskali
prenočišče, ki je bilo kar mukotrpno. Nato je bila potrebna poizvedba o
avtobusu (jeepneyu) do Bontoca, kjer je treba presesti potem za Sagado. Vmes smo
ugotovili, da nam bo kaj kmalu zmanjkalo denarja, izvedeli, da ni nikjer
bankomata oz. lokalci so odgovarjali na naša vprašanja če je tam kje bankomat,
z da da, mogoče… Pač male vasice, različne province, malce tekmovalnosti in že
smo pri nesodelovanju.
Ker smo že prej vedeli, da je v tistem času na Filipinih
sveti teden – to je pri njih tako kot naš božič, nas je bilo malo strah kako bo
s prevozi po teh vasicah, ampak smo vse zrihtali, tako kot tudi z denarjem in
že smo uživali v Sagadi, ki je prav prijetna vasica. Najbolj znana je po
visečih krstah, ki pa roko na srce niso nič posebnega. Najbolj nam bo v spominu
ostala verjetno vožnja na strehi avtobusa po cesti v hrib, ki leži na robu
prepada. Sicer ni bilo tako hudo kot se sliši, ampak pogled na vse to je bil
res poseben.
Ta izlet oz. ogled riževih teras je bil res čudovit in ga
vsi več kot priporočamo. Na koncu nam je bilo malo žal, da nismo mogli ostat
dlje, ampak glede na letalske karte in čas za vse izletne točke, je bil to
tukaj maksimum.
Po povratku iz Sagade v Banaue, smo se malo odpočili v
restavraciji, kupili zalogo dve za na pot in se odpravili na bus. Ta je spet
trajal skoraj celo noč, ampak je bil zaradi praznikov precej bolj natrpan, saj
so bili prav vsi sedeži razprodani, tako, da smo bili kot sardelice v konzervi.
Sledi otok Cebu in Cebu City ter nato malo izležavanja na
Malapascui.
En kratek filmček iz Batada zjutraj:
Mater vola, v kaj ste se pa zadaj spustil. Zdaj pa res ne vem kdaj vama je poganjalo več adrenalina po žilah. Takrat, ko sta skočila s padalom ali sedaj ta avantura. Zgledate ko tapravi "survivor-ji" nekje daleč v džungli odkrivate zanimivo kulturo, sam še Bear Grylls od nekje prileti. Še dvajset dni pa se bomo videli, JUHUUUUUU :)))) aja če iščeta take avanture jih imamo tudi pri nas enega Tomosa nekje dobimo pa se odpravmo v Bohinj odkrivat neznane poti no sam pol bi as pa ziher kašen jagel ujagal tako da če bojše premislim to ni dobra ideja. Ajde, Erik
ReplyDeletePriporočate ogled riževih teras mmmm...sem glih direktorja vprašala, če bi lahko šla na daljši dopust...Valjda! Je rekel, da naj kar grem, da ni problema, pa da mi bo dal še denarno nagrado, da si bom lahko kaj privoščila, skratka današnja situacija je taka, da je to popolnoma izvedljivo samo rečt je treba :)
ReplyDeleteTale motoguzi bo pa treba Frenku nabavit, ker ti bo itak moral Suzo vrnit in je takle prevoz do Iskre carski...važno da je streha da ne bo moker, če bo slučajno dež padal...:)