Začetek azijske avanture

Enajst urni let naju je z Nove Zelandije pospremil v Azijo, natančneje v malezijski Kuala Lumpur. Pristala sva v poznih urah in s kombinacijo avtobusa in taksija okoli 1ih zjutraj prispela do hostla, ki se je nahajal v kitajski četrti. Še vedno živahne ulice so nama dale občutek, da bo Kuala Lumpur mesto, ki ga bova zajela z veliko žlico.

Seveda sva se zaradi časovne spremembe zbudila že ob 6ih zjutraj. In sva kar vstala, na terasi hostla pojedla najin prvi azijski zajtrk in se odpravila raziskovat KL. Naj vam povem, da je metro v KL najlažja, najhitrejša in najcenejša varianta transporta, ki sva ga zelo hitro osvojila. Prva postaja je bil seveda mestni center, kjer stojita znamenita Petronas dvojčka (Petronas Twin Towers), saj je bilo treba rezervirat karte. Ura je odbila komaj 9:00 in karte se bile že razprodane za ta dan. Pa nič zato, imela sva čas in jih rezervirala za naslednji dan, nato pa odrinila naprej. Kljub vročini in visoki vlažnosti sva se odločila, da bova malo pešačila, saj tako več vidiš in več doživiš. Kaj hitro se navadiš, da ogromne ceste lahko prečkaš brez pomoči semforjev, hodiš ob cesti, ker ni pločnika, paziš na zabavne motoriste, ki ponavadi čakajo v prvi vrsti kot na dirki in izgledajo prav hecno, ko posveti zelena luč in vsak navre svoj motorček (: In takšnih pripetljajev je še ogromno. Sprehod naju je vodil do stolpa v KL, na katerega se nisva povzpela, sva si pa za to pod njim ogledala različne vzorce tradicionalnih malezijskih vasi. Na poti v KL Central park sva naletela na prvo ulico, ki je bila polna stojnic s hrano. Seveda nisva mogla mimo tega, da nekaj poskusiva. Ocvrt piščanec s kilo začimb (poper in čili), ki ti ga kar z škarjami nareže na koščke in postreže v mali plastični vrečki je bila prva preizkušnja. Usedla sva se na bližnjo škarfo in se spoznala z novim obrokom. Bilo je fenomenalno, a tudi zelo pekoče. Jaz sem na trenutke kar lovila sapo, Aljažu pa je nos popolnoma spustil. Zadovoljna sva poiskala še nekaj za popit. Zadovoljila sva se z napitkom, za katera ne veva imen, lahko pa vam poveva, da jih prodajajo v ogromnih sodih, samo okus si moraš izbrati. Sita in napita sva se odpravila v park, kjer sva ponovno lahko opazovala mogočna dvojčka še iz druge strani.

Nato pa počakala metro in se odpeljala v 11 km oddaljeni kraj Batu, ki je poznan po znamenitih jamah imenovanih nič drugače kot bi že sami lahko sklepali – Batu Caves. Templji v indijskem stilu, zlati in pisani kipci njihovih bogov ter 272 stopnic visoko stopnišče je vodilo v ogromne jame v katerih so bili postavljeni mnogi templji namenjeni molitvam in tudi sama sva bila priča eni. V okolici se je potepalo tudi ogromno opic, katere je bilo prav zabavno opazovati, ko se tepejo, te gledajo, jejo in še kaj.

Ko sva se vračala sva za las ujela vlak (je bil že v pogonu, a nama je ustavil), prispela na glavno postajo, 2-krat neuspešno poskusila najti pešpot do kitajske četrti, za kar sva porabila vsaj 1 uro. Od izčrpanosti sva si privoščila najin prvi "pau" (bel hlebček s curryem), ki sva ga kupila od muslimanske ženske, ki je komaj govorila angleško. Nato pa se usedla na metro in po kratkem sprehodu skozi kitajsko četrt, izčrpana pristala v sobi, kjer sva ob ventilatorju in res hudi vročini utonila v spanec.