Zadnji dnevi Nove Zelandije

V Nelsonu ni kaj dosti početi. Je majhno mesto ob obali, poznano po tem, da leži na geografskem centru Nove Zelandije, zaradi česar sva se tudi midva ustavila tukaj. Po sprehodu na hrib, kjer leži center, sva se malo pozabavala s fotografiranjem, nato  sva malo raziskala mesto, ki ima zelo lepo mestno jedro, predvsem poznano po znotraj skromno opremljeni, a na zunaj mogočni Christ Church katedrali. 

Čas je bil, da zapustiva Nelson in nadaljujeva pot, saj sva imela ta dan planiranih še kar nekaj postankov in kilometrine. Prvi postanek je bila vožnja po znamenitem Queen Charlotte Drive-u, ki je 36 km dolga in močno ovinkasta cesta, ki ga odpira razglede na Marlborough sound, kjer se morje globoko zajeda v kopno. Če nama sreča z vremenom ni bila namenjena pri Milford Soundu, sva vsaj tukaj videla nekakšen približek take pokrajine. Na poti sva naletela tudi na zelo kreativne poštne nabiralnike, po katerih je Nova Zelandija tudi poznana.  Se peljala mimo mesta Picton, kamor potnike pripelje trajekt iz vetrovnega Wellingtona na Severnem otoku. 

Pot sva  nadaljevala mimo Blenheinma, ki velja za vinorodno prestolnico južnega otoka.  Žal nisva imela časa, da bi si privoščila kako vinsko turico po okoliških vinogradih, naju je pa zato zabavala rumena travnata pokrajina z zelenimi odtenki vinogradov in spomini na naša okusna slovenska vina.  

Vožnja bo obali naju je pripeljala do mesta Kaikura, ki leži na vzhodni obali in je prav prijetno obmorsko mestece poznano predvsem po turah plavanja z delfini in opazovanji kitov. Glavna znamenitost so tudi raki, ki slovijo tako najdeni v naravi kot tudi na krožniku kot odlična pojedina (: Naju je pot v Kaikouri vodila po mini polotoku, kjer sva naletela na ogromne kolonije tjulnov in različnih vrst morskih ptic ter malega, a žal bolanega pingvina, ki se je skrival pod klifi. Po zaključenem sprehodu sva si skuhala, nato imela še kratek fotosession s tjulni, ki so se pripravljali na spanje. Eden od njih ni bil prav nič vesel , ko sem se hotela slikati z njim in se je kar malo razjezil (nič kaj prijeten zvok za slišat).

Nato sva se odpeljala še malo južnije, kjer sva želela prespati na nekih klifih, vendar naju je vasica, ki leži blizu presenetila glede velikosti in prepovedi kampiranja, tako da sva se žal morala vrniti nazaj na glavno cesto in po kakih 25 km končno našla počivališče, kjer sva se ukampirala in preživela še zadnjo noč v najinem jeklenem konjičku.

Ob 8.00 zjutraj je budilka naznanila čas bujenja. Na kruh sva si namazala pol kile arašidovega masla, katerega sva komaj prebavila, nato pa se odpravila proti Christchurchu, do katerega naju je ločilo le še dobrih 100 km. Vmes sva se ustavila na kavi, nato sva v supermarketu kupila gajbo pira za Matta in Bri kot zahvalo, ker sta nama čuvala prtljago in poskrbela za zastonj nastanitev. Nato sva oddala prtljago v hiši, kjer sva spala, se odpeljala v mesto malo po nakupih, vrnila najin izposojeni avto in se sprehodila po mestu, ki je po lanskoletnem potresu izgledal zelo žalostno, kljub temu, da se mu ljudje trudijo vrniti življenje.

In napočil je zadnji dan. Zjutraj sva mirno spakirala, preletela vse spomine, ki so naju vezali na to zanimivo leto, ki sva ga preživela tukaj in se ob 4ih popoldne z letalom dvignila v višave, na pot proti Kuala Lumpurju.

Zbogom Nova Zelandija...bilo je fenomenalno leto (: