Kaj gre od 0 do 200 km/h v parih sekundah?

MIDVA!!!

Jup... kdo bi si mislil?

Anita je imela željo skočiti s padalom že kar nekaj časa in si je želela preden dopolni 30ko, da naredi še nekaj odklopljenega in to ji je vsekakor uspelo (:
Sam sem bil sicer vedno proti skoku iz letala, sploh v primeru, da dela brezhibno, ampak me je zadnji teden vse bolj vleklo v to in potem ko me je Anita nekaj časa žicala, se nisem dolgo pustil prosit in sva se odločila.

Skok sva opravila v Wanaki, nekih 100 km stran od Queenstowna, kjer ponavadi večina ljudi skoči. Nekako sem potihem sicer upal, da bova skočila na 15ega, ampak je zadnje leto trinajstica kar zasidrana v najinem koledarju. 13.10. v Avstralijo, 13.12. nazaj na NZ in sedaj še 13.3. tole.

Ko sva se prvič pogovarjala o tem, sem bil še precej skeptičen, a dokaj odločen, podobno pa se je pletlo tudi v Anitin glavi, ki pa je kar se teh stvari tiče precej bolj mirna in korajžna. Isti večer, ko sva nekako rekla DA, sem pred spanjem pogledal eno nanizanko in kot nalašč se je začela s skokom s padalom, kjer model pač ni preživel :), potem sem videl še datum (13ti) in večer pred skokom še dodal prvi roadkill na NZ (povozil živalco na cesti) - na žalost zajček in ne posum. Se pravi, so vse stvari govorile NE NE NE!!!, ampak se nisva pustila prepričati.

Občutek je neopisljiv. Sploh, ko enkrat sediš na aviončku in se začneš dvigati. Pogled na tla je čudovit. Toliko lepih gora, jezer, rek, travnikov in ostalega, da v 45 sekundah prostega pada težko vse zapišeš na svoj trdi disk v betici (: Ko se mi je odprlo padalo, mi je inštruktor dal celo malo za jadrati, ki pa je bilo kar zahtevno. Sploh, ko orenk potegneš za vrv in začneš spet padati, te kar malo stisne. Kaj več o samem strahu pa težko rečem, ker ga nisem občutil. Mogoče je malenkost adrenalina po žilah potisnil sam skok iz aviona, ko je tudi edini moment, ko sam let čutiš, ampak je vse tako hitro, da ni časa za strah.

Vse kar lahko rečem je to, da z veseljem pobirava prostovoljne prispevke za nov skok (:

Tokrat se javlava v tandemu...hehehe...naj vam še jaz povem svojo zgodbo padanja proti tlem. Pred skokom sem bila presenetljivo mirna. Pa sem si rekla, da bo verjetno panika nastopila v letalu ali tik pred skokom...nič od tega...kot da bi bila v transu, globok vdih in počutila sem se kot da grem na kavo ne pa skočit s padalom. Pogledi iz letala na čudovito pokrajino so mi dali še dodaten zagon, da to vidim iz zraka. Bila sem prva v vrsti, da skočim. Zadnji pogled proti Aljažu in že sem sedela na robu letala, pri čemer so mi noge visele iz njega, strahu pa od nikoder...in sva šla. Rečem lahko samo, da je bil občutek nepopisen, niti za trenutek se nisem počutila utesnjeno, ampak samo svobodno, svobodno kot še nikoli. Velikokrat sem že rekla, da bi bila ptica, če bi se mogla reinkarnirati v žival. Sedaj vem zakaj....ker je občutek, ko letiš v zraku in opazuješ pokrajino pod sabo, noro dober. Mislim, da ga nikjer ne moreš doživeti tako polno kot s tem. Na žalost se je skok končal prehitro...jaz bi kar letela in letela. Ko sem pristala na tla, sem se zahvalila svojemu inštruktorju in vsa evforična odhitela do Aljaža, ki je medtem tudi že pristal. Definitivno si zasluži pohvalo za pogum. Odkar sva skočila je minil že en dan, ampak ko sem se zjutraj zbudila, sem najprej obudila spomin na letenje...bilo je kot da bi spet letela...nepozabno.

Prav veliko slik ali posnetka samega skoka in leta nimava, ker je to treba še dodatno mastno plačati, tako da se morate sprijazniti s spodnijm.

Poleg tega pa sva objavila še 3 poste o najinem tripanju po južnem otoku, v primeru, da kdo ni opazil, ker sedaj vse tako hitro in na kupu leti gor.

LP s trdnih tleh ob jezeru Wanaka