Lake Wanaka

Na poti iz QT sva se ustavila v Cromwellu, kjer sva obiskala bivšo sodelavko Olgo, se malce spočila od vožnje po čudoviti pokrajini, za nameček pa sva bila nagrajena še z vročim tušem (: Po nekaj urnem klepetu se je stemnilo in odrinila sva naprej. Vozila sva se še kakšno dobro urico v temi, kjer sem vmes začel z bodycountom, zajček, ki je prečkal cesto očitno ni veliko igral Froggerja, tako da mu ni uspelo do cilja. Glede na to, da NZ slovi po ogromno posumih, sem pričakoval, da bo prvi road kill ta ''podganica'', a je bil na žalost na sporedu Duško Dugouško (:

Tokrat sva ''kamp'' postavila kakih 5 km pred Wanako, kjer so kriket igrišče preuredili v kamp. Polno opremljen kampič je bil poceni (5 NZD/osebo/noč) in sva si pred spanjem zaradi teme in pozne ure naredila bolj skromno večerjo – kruh z marmelado.

Zjutraj pa se je začelo. To je bil dan, ki si ga nekako nisem želel, ampak po tihem hotel končno opraviti s to bedno bojaznijo višine. Sicer sem se s semi-nizkimi višinami sprijaznil že v Avstraliji (Sydney stolp, Eureka v Melbournu), ampak skok s padalom je nekaj, kar sem v ne tako dolgi preteklosti govoril, da tudi v primeru velike količine denarja, ne grem skočit. Kako hitro se vse spremeni, ker sem moral sedaj celo plačati za to (: O tem pa sva že bolj podrobno napisala kmalu po skoku.

Pot od letališča sva nadaljevala do World of Puzzle oz. do ugankarskega parka, kjer je zunaj ogromen labirint, ki ti vzame dobro uro, potem pa imaš znotraj še vse vrste optičnih prevar, ki so bile zelo zanimiva izkušnja.

Sedaj pa še malenkost o samem kraju. Wanaka je čudovito mestece z jezerčkom, ugnezdeno med gore in nama je bilo eno izmed lepših na NZ, ne samo zaradi skoka s padalom (: Sicer dokaj turističen kraj, ampak ti ne daje občutka tako kot QT, ki je kot eno švicarsko alpsko mestece (npr. Davos), kjer se vijejo gruče Azijcev in vseh ostalih turistov. Wanaka je precej umirjen kraj in midva sva glede na lepo vreme, okoliš in vremensko napoved kar podaljšala za en dan.

Tukaj sva šla na dva krajša pohoda, ne glede na to da sva vse že videla s ptičje perspektive, je bil vsak razgled vnovič čudovit. Zelo lepo se je videlo na jezero, reko, gore in seveda bližnjo okolico.

Zadnje popoldne sva sicer zapravila za kavo in mal internetkanja, da sva splanirala pot za naprej, nekaj malenkosti za Azijo, sam pa sem moral še na skrivaj zrihtati nekaj presenečenj za Anitin RD.

Tole sicer ni hvale vredno, ampak na poti se je pač treba znajti, sva oba dneva skočila v bližnji hostel pod tuš in v kuhinjo, ker vroč tuš pač sede, kuhanje za normalnim šporgetom pa je precej bolj enostavno kot z mini kamping bombico.

Dišeča in hrane polna sva se odpravila naprej oz. nazaj na zahodno obalo, kjer sva si spet želela ogledati eno kolonijo pingvinčkov, a naju je na ¾ poti pregnala tema in sva se raje vrnila v avto in si poiskala mesto za prenočit.

Zjutraj se sledil rojstnodnevni ritual na popotniški način, ampak je bilo slavljenki ne glede na skromnost prav tako všeč (: Sledil je Fox ledenik, kjer sva se sprehodila samo do vznožja ledenika in končno naletela na znamenito gorsko papigo imenovano Kea. Ker je bilo slabo vremo sva imela več planirano za naslednji dan, na ledeniku Franc Jožef. Na poti med ledeniškima vasicama sva se zapeljala še do jezera Matheson, v katerem se ob lepem vremenu vidi gora Cook, a sva se zaradi povečanim padavinam odločila za hiter pobeg in sporočila še eni kolegici Jo Ann, da sva skoraj na cilju. Preden smo se dobili v lokalčku, kjer dela, sva se šla prijavit za celodneven izlet na ledenik, nato pa je sledil zajtrk št. 2 in spet malo daljši pogovor. Spet nama je bil ponujen vroč tuš, ki ga seveda nisva zavrnila, se malce bolj kulturno ''ugvantala'' in odpravila na rojstnodnevno večerjo. Kako dobro je bilo, se vidi že s slik, zato ne bom preveč o tem, le to da se je bilo za spremembo zelo prijetno malce razvajati.

Po večerji sva se samo še odpeljala malce iz naselja ob jezero, kjer sva si v prtljažnik/spalnici odprla pivo in pogledala film, kar je bil zaključek čudovitega dneva, ne glede na slabše vreme.

Ž