No pa se v mislih prestavmo nazaj na NZ in v precej hladnejše vremenske pogoje (trenutno je ura neki čez 11 zvečer in je vroče za po*izdit)...
Ko sva se zjutraj zbudila v Clifdenu z vremenom ni kazalo
nič kaj prida. Kljub temu je bil čas, da se odpraviva dalje proti Te Anau-u, od
koder bi se glede na vremensko napoved odločila kam dalje. Pot naju je vodila
mimo pokrajine fjordov, ki so se za enim ovinkom odkrivali in drugim zakrivali,
a vedno jemali sapo. Ko sva prispela v Te Anau je bilo rečeno, da bo vreme
zdržalo vsaj do naslednjega dopoldneva in tako sva jo mahnila v Milford Sound,
ki velja za enega najlepših in najbolj poznanih fjordov na Novi Zelandiji.
Cesta vodi skozi deževni gozd, ki vsake toliko odkrije pogled na visoke fjorde
in prostrano dolino. Na poti sva se ustavila na parkirišču, ki je začetna točka
Routeburn poti, katero sva imela namen prehoditi slabo polovico. Sicer je že na
pol poti kazalo, da prav daleč ne bo šlo, sva vseeno vztrajala do ''vrha'' oz.
prve baze, kjer je dež začel vse bolj padati in sva se nehala upirati. Po dokaj
hitrem sestopu, sva se že peljala še zadnjih 30km do Milford Sounda. Pot pelje
skozi tunel, ki je v dnevnem času enosmeren in se je zaradi dežja videlo
ogromno slapov, ki so padali čez mogočne fjordske stene. Ker je bila vidljivost
nikakva (beri max. 20m), sva se zasidrala v kafiču, kjer sva napolnila baterije
in spisala objave. Skušala sva tudi posušiti premočene cunje, a nama ni uspelo
):
Ko se je stemnilo, sva poiskala kotiček, kjer sva si v
deževju skuhala večerjico in prenočila v začuda topli noči. Moram pa omeniti,
da se je tukaj začela bitka s Sandflyi (mini muhe, ki te dobesedno požrejo –
kdor je kdaj igral fuzbal v Olševku, točno ve za te male pr*$#ce). Sicer se jih
najde dovolj po celi NZ, ampak zahodna obala jih je polna.
Zbudila sva se pomoje v še slabše jutro, kot je bil prejšnji
večer, a sva vseeno skočila pogledat kakšna je vidljivost v ''pristanišču''.
Ker se ni videlo skoraj 15m, sva se poslovila od ladjice, hitro obrnila in
nadaljevala pot za Queenstown.
Na poti sva v hudem dežju še pobrala enega češkega štoparja,
ki mu jo je zagodel akumulator in ga peljala do tunela, kjer je potem reševal
svojo mizerijo. Ker nisva imela sestavljene zadnje klopi, se je Anita preselila
kar v prtljažnik in pobila kakih 30 muh.
Pot za QT je bila deževna in se je spreminjala iz travnate v
hribovito pokrajino. Ko sva prispela do jezera Wakatipu, sva mislila da sva že
blizu, a je bilo ogromno in sva se še kar nekaj časa vozila po ovinkasti cesti
ob njem. Kljub slabemu vremenu se je videlo, da je pokrajina čudovita.
V QT sva si najprej poiskala hostel za eno noč, kjer sva
končno uspela posušiti cunje in se glede na slabo vreme malce relaksirala in v
''dnevni sobi'' pogledala en film. Pozno popoldne je sledil sprehod po mestu,
ki pa ni bil v nič kaj prijetnih temperaturah in je z okolico vred zahteval
pečen kostanj in kuhano vino (: Zadovoljila sva se s TOP hamburgerjem in
pomfrijem ter seveda pivcem.
Vremenska napoved se je uresničila in sva se odpravila na QT
Hill, kjer sva se na vrhu peljala s sankami na kolesa in je bilo prav zabavno.
Po še nekaterih malenkostih sva se odpeljala do Arrowtowna, ki je staro
zlatomrzlično mesto. Tukaj sva šla na en fin sprehod ob reki, se malce gugala
in že je sledila odhod za jezero Wanka.
Do naslednjič…
No comments:
Post a Comment