Začetek konca

Zgodaj popoldne sva se poslovila od najinega drugega doma, avta žužka Vilija in se skupaj z Nikom, Lucie in Pavlom odpravila na pot. Po parih urah vožnje prispela v Auckland, se namestila v hostlu in že bila na strehi z Joshom in bando s pijačo v roki (:

Model nama je najprej pridržal vrata v dvigalu, nama že pritisnil gumb za najino nadstropje, nato pa naju povabil na vrh hostla, kjer sva ga pred odhodom v Avstralijo že bandala z Andrewom in Julienom. Josh je zelo zgovoren model iz Christchurcha in je bil tukaj s kolegico, ki sta naju tudi takoj povabila na obisk, ko bova v njunem koncu. Vmes sta se našla še dva iz Aucklanda in kaj hitro smo bili ''prijatelji''. Ko nas je dež pregnal s ''strehe'' smo nadaljevali kar v sobi, nato pa je kmalu prišel čas za odhod. Prva dva sta šla z nama na koncert System of a down, druga dva pa na Rogerja Watersa (x-Pink Floyd).

Koncert je bil noro hud, tokrat nimam slabe besede niti nad ozvočenjem, ki je pustil šum in piskanje v ušesih še dva dni. Vse skupaj je trajalo 4 ure s predskupino (John Dillinger Escape Plan), ki pa ni prav navdušila. Sami Systemi so ga pa šponali kot v najboljših časih, publika pa je bila zraven pri čisto vseh komadih. V glavnem, bila sva več kot zadovoljna! Vroče je bilo pa kot v peklu, pravo rockersko vzdušje.

Naslednji dan sva jo mahnila na avtobus nekaj km stran od centra, kjer sva bila naročena za cepljenje, po nekaj 10-minutnem pogovoru z zdravnico, smo se skupaj odločili za cepiva in ostale zadeve, sprintala nama je še nekaj zemljevidov in se spet odpravila na pot. Po treh neuspelih poizkusih obiska Aucklandskega muzeja, sva po tihem že oba obupala nad njim, ampak se nama je tokrat posrečilo in sva ga tako rekoč zadnji dan prečesala po dolgem in po čez. Zelo zanimiv in lep muzej, več kot vreden ogleda.

Po muzeju smo se še na hitro dobili z Nikom in Lucie, se poslovili in že sva bila na poti do novega prenočišča, le streljaj oddaljen od letališča in kjer sva pustila odvečno prtljago. Po večerjici sva se počasi odpravila v posteljo, ki pa je po dobrih 4ih urah že začela ohlajati, ker sva imela ob 5ih zjutraj že prevoz do letališča. Najin let za Samoo oz. Apio je bil pravočasen in 15 minut do sedme sva že veselo sedela na Boeingu 737-800. Ko smo se vsi vkrcali, se je oglasil kapitan in nam sporočil, da nas je doletela posebna čast, da je letalo povsem renovirano in bo danes opravilo krstni let. Sedeži zelo udobni, prostora za noge skoraj več kot na Airbusu A380, skratka odlično. Po pristanku so letalo krstili še tamkajšnji gasilci s curkom vode preko nas. Preden smo stopili na samojska tla, pa smo vsi dobili še ogrlico iz rožic oz. grmičevja, podobno kot je to običaj na Havajih.

Vreme je bilo lepo, vendar je bila na pol poti do centra že nevihta… Ne glede na dež, je temperatura odlična (30°C). Prvi vtisi so čudoviti. Samoa izgleda kot ena mešanica Azije, Afrike in še nečesa. Narava in njihov hiške oz. fale so prav tako nekaj posebnega. Fala je v bistvu ena baraka brez sten, malce dvignjena od tal in pokrita s streho. Vse je easy going, ljudem se nikamor ne mudi in za enkrat so bili vsi zelo prijazni. Avtobusi imajo volan na levi strani, prav tako kot peščica avtomobilov, ki so bili uvoženi iz ZDA, vse ostalo pa tako kot na NZ, japonska ''jajca''.

Glede na to, da je prvi dan malo deževalo in da sva že od zgodaj pokonci, sva si ogledala le del mesta in obalo ter seveda market. Tržnica je tista prava tržnica… Po hitrem pregledu, sva jo mahnila do dela kjer prodajajo hrano in se kar postavila v vrsto z domačini in tudi naročila kar so vsi jedli. Jedla sva TEHE PUI oz. neke vrste krof polnjen z mletim piščančjim mesom in jagnjetino. Z malo dodatka čili omake je bil zelo okusen prigrizek. Potem sva jo ucvrla nazaj k sadju, kjer sva kupila šop mini banan in še nekaj novega, ki se mi niti približno ne sanja kaj točno je, še manj pa kako se mu reče. V nek list zavita kokosova krema s čebulo in začimbami. Vse skupaj je bilo zavito še v folijo in toplo. Malce nerodno za jesti, ker je nadev v listu precej tekoč ampak zelo okusno. Domačini so se nama seveda vsi smejali, ko sva jedla in se mi zdi da sva mogla prav smešno izgledat. Sicer pa se nama kar precej ljudi takole malo nasmiha, Aniti celo malo mižikajo in pošiljajo poljubčke (: Banda! Zdej bom mogu še na to pazit (:

Toliko od prvega dneva Samoe, jutri pa popoldne skočiva na trajekt za Savai'i, kjer bova ostala vsaj 4 dni in si ogledala ta zanimivejše točke tega bolj umirjenega otoka.

Adios…