Tropikalno.......................

Po deževnem  popoldnevu prvega dne rajske Samoe, sva se prebudila v lepo, toplo in zelo prijetno jutro. Prvo noč sva spala v motelu in sva imela v ceno vključen dokaj običajen zajtrk. Kruh, maslo in marmelada, kava, čaj in domače mini banane, ki so sladke in sočne, da bi jih kar jedel in jedel. Prejšnji dan sva jih kupila na marketu, ampak niso bile še vse povsem zrele, ampak sva jih vseeno pridno malicala. Po tem sva se malo ulegla, ruknila vso robo v ruzak in se odpravila do info centra po zadnje informacije, preden sva skočila na bus – vse kar ima samojski bus skupnega z nam poznanimi, je to da prevaža ljudi, vse ostalo je svoja zgodba. Čas odhoda je bil ob 11ih, šli pa smo šele nekaj čez pol 12. Šofer mora ujeti trajekt ob 2h in se mu včasih še ne da tako zgodaj. Med čakanjem na odhod, skačejo domačini vseh starosti, ne glede na spol s škatlami ali plastičnimi posodami okoli z vso vrsto robe. To da prodajajo hladno pijačo, bananin čips, piškote in podobno v teh temperaturah ni nič nenavadnega, ampak da vmes lahko opraviš skoraj cel šoping pa je. Nekateri prodajajo palice za ušesa pucat, svinčnike, vžigalice, alu gobice za pomivat itd itd. Sanjsko. Ko se oziraš po okolici vidiš kup malih otrok oblečenih v vse vrste cunj. Od spiderman hlač do Kobe Bryantovih LA Lakers kratkih hlač (verjetno ne ravno njegove, ampak velikost pa skor sigurno). Fantki in punčke imajo take frizure da dol padeš, vsi so nasmejani. Polni življenja, veselja. Čeprav na prvi pogled zgleda, da nimajo nič, po kratkem premisleku vidiš, da imajo vse, če ne še več. Res neprecenljivo. Toliko veselih otrok na kupu še nikoli nisva videla. Vmes je bila ena 5 minutna nevihta, ko se je zlilo kot da je konec sveta, nato pa ponovno sonce. Ljudje se tukaj ne zmenijo kaj preveč za te stvari in moram priznat, da sva se zelo hitro vklopila v sistem. Tukaj čas NI gospodar.

Po uri vožnje sva prispela do pristanišča, kupila karte in počakala na trajekt na otok Savai'i. To je en izmed večjih polinezijskih otokov in je precej bolj ''divji'' od Upola. Vožnja s trajektom je bila dolga dobro uro in kar malce naporna. Če ne bi bilo toliko zanimivih in igrivih otrok, bi verjetno zaspala po 10ih minutah, tako pa sva se ozirala na vse strani in sem jim posmejala nazaj ter sem pa tja tudi pomahala.

Ko prispe trajekt v pristanišče se prične prava ludnica. Čisto vsi taxisti so tam. Poleg njih pa tam čakajo tudi avtobusi. Taxi prevozi so glede na ceno busov tukaj kar zasoljeni. Npr. letališče – Apia, nekih 35km stane 50 tal s taxijem, bus 3,50. Se pravi, da v kolikor ni 4 ljudi, se taxi definitivno ne izplača.

Midva sva se kar spretno otresla taxi žicerjev in skočila na bus do Lana, kjer bova nastanjena 4 noči. Ker sva s trajekta prišla med zadnjimi, je bil bus že zafilan do zadnjih kotičkov. Ampak ljudje tukaj so tako prijazni in navajeni natrpanih busov, da so nama skoraj v trenutku odstopili mesto in se usedli v naročje sovaščanu. Res so spoštovanja vredni ljudje. Tokratni bus je bil pa za malenkost še bolj poseben. Muzika s samojsko pop glasbo je nažigala z vsemi možnimi basi, armatura voznika je bila okrašena bolj kot marsikatera novoletna jelka. Ker nisva točno vedela kje sestopiti in ker sva verjetno izgledala malce zgubljeno, nama je takoj ena gospa priskočila na pomoč in povedala šoferju kje nama naj ustavi.

Ko sva stopila na ''kompleks'' Lauiula beach fales, naju je že pričakala šefova žena in nama povedala, da imava vse samo zase in da naj poveva, če kaj potrebujeva. Po protokolu razkazovanja najine fale, stranišč, kopalnice, plaže itd., sva se je Anita preoblekla v kopalke,sam pa sem že veselo čofotal po rajski plaži, ker se že privajam na ''črnogorski'' stil in bom verjetno cel trip kar v kopalkah. Gate so piđama (:

Voda je čudovita, turkizna barva in ravno pravšnja temperatura me kar vlečeta vanjo. Kdor me pozna, ve, da nikoli nisem bil pristaš morske vode, ampak tukaj je to povsem druga pesem. S čofotanja, tunkanja in namakanja sva se odpravila pod tuš in nato na večerjo. Ko sva zagledala krožnik so nama pomoje kar veke ploskale, ker je bilo ponovno nekaj novega. Tokrat sva okusila eno njihovo krompirju podobno stvar (taro) ter ''kruhovec'' oz. breadfruit. Oboje zelo okusno, ampak kruhovec zmaga. Ne znam opisati okusa, ker je nekaj čisto posebnega. Poleg tega pa je bila za večerjo še ena ogromna riba in solata, vse skupaj prelito s kokosovo kremo. Zelo okusno! Za posladek pa nič drugega kot njihovo pivo (:

Prva noč spanja na plaži je bila dokaj čudna zadeva. Res da si pod streho in delno ograjen, je še vedno zvok morja, vetra, živali in ostalih pojavov takoj izza anti-moskito mreže. Enkratna izkušnja.

Če kdo ugane, kaj naju je zjutraj zbudilo dobi za pivo! Maty se je očitno strgal al pa ima pokvarjen telefon, ker so smsi s sporočilom, da je Robi svetovni prvak kar deževali… Po dvajsetem sem nehal šteti. Vseeno, čestitke Robi!  Je kdo uganil???

Hip, hop v kopalnico in že sva bila zopet za mizo, kjer naju je pričakal zajtrk. Bila so vmešana jajčka s čebulo, kruh in maslo ter papaja z mandarino. Sam sem jo jedel prvič in je bila s stisnjeno mandarino kar dobra zadevšna. Sledil je kratek počitek nato pa spet na rajsko plažo. Tokrat nisva bila sama, na obisk je prišla modra morska zvezda, s katero smo užgali en mini fotosešn.

Danes jo je na žalost malce bolj zgodaj zagodlo vreme in sva še nekaj časa od daleč opazovala nastanek nevihte in jo hitro ucvrla po plaži navzgor, kjer sva srečala kokose, potem pa je že kar sledil tuš in relaksiranje v najinem faleu, kjer sva malo gledala zanimivosti tega otoka s prospekta.

Danes sva za večerjo imela piščančji curry s korenjem in zeleno papriko, po tem pa sva se dobro uro pogovarjala z lastnikom o vsem mogočem o Samoi in njihov kulturi. Ne glede na slabše popoldansko vreme, je bil na koncu zelo prijeten dan.

Mi je ostalo še precej stvari, ampak vidim, da sem že prek 1000 besed, tako da ostale zanimivosti kdaj drugič ;)

Ž