Vročeeeeeeeeeeeeeee

No, pa se je začelo. Tole pišem 6ti dan, ko je tako vroče, da moram sproti brisat čelo. Ker je bilo na Savai'iu tako lepo, sva kar podaljšala za en dan. Zakaj točno pa v naslednjih stavkih.

Na večerji sva opazila družbo, pridružila sta se nama Novozelandec Jim in Filipinec Ronald. Po večerji smo se usedli za isto mizo, kjer smo jih par popili in vmes seveda veselo debatirali.  Ronald je na Samoi službeno, Jim pa tako kot midva, na oddihu. skozi debato smo ugotovili kaj nas zanima oz. kaj si želimo ogledati na otoku in nato še veselo ugotovili, da se Ronaldu zjutraj pridružijo sodelavci, ki ga bodo pobrali in še nas 3 zapeljali do naše prve turistične točke.

Plavanje z želvami! Kul zadeva, nam je bilo vsem zelo všeč. Želv je bilo nekih 15 komadov, različnih velikosti in se jih je dalo tudi ''pobožati''. Več o tem pa na slikah. Naslednja postaja je bila Škratova votlina. Do tja smo šli malo peš, malo na štop, potem pa je bilo kar nekaj hoje po vročini do vasi, kjer te potem en od domačinov pelje do te votline. Zgleda smo imeli srečo, ker smo za ''vodiča'' dobili zelo zgovornega kitajskega samojca Wonga, ki je kar lapal tja v tri dni in razlagal o njihovih rastlinah. Po 15ih minutah hoje smo ga vprašali, če je še daleč in je rekel: Ah, kje pa. Po pol ure pa še enkrat in je rekel, da je še daleč (: Seveda ni bilo. Ko smo prišli do luknje, je vse skupaj izgledalo kot ena natega, ampak potem smo bili vsi zadovoljni. Na žalost smo slabo prebrali in pozabili s seboj prinesti svetilke, tako da je bil naš edini vir svetlobe v jami Wongova dokaj slaba lampa. V štartu je bilo zelo strmo in kar malo strašno, nato pa se je zravnalo in je šlo lažje. Iz soparne vročine je prav pasalo iti nekih 20 m pod zemljo in 100 m globoko, ker je bilo tam prijetno hladno in še malo smo se namakali v mini jezerčkih. Škoda zaradi pozabljenih svetilk je tudi ta, ker bi se v primeru večih, lahko pošteno namočili v večjih jezerih a je dejal Wong, da je z eno prenevarno. In tako smo obrnili.

Ker smo imeli za večerjo zmenjeno tradicionalno samojsko kuhinjo, popoldan pa še vso razlago in predstavitev le te, smo se skušali čim prej vrniti nazaj. Imeli smo malce smole, ker nam je zadnji bus odpeljal pred nosom, prometa je bilo pa tudi skoraj nič, le kakšen lokalec se je pripeljal mimo in ni bilo sreče z iztegnjenim prstom. Po slabi uri hoje, smo se ustavili ob eni fale, kjer so ženske pletle kakor en tepih oz. stenski okras in se je tudi Anita preizkusila. Po nekaj minutnem prispevku in parih fotografijah nas je čas že priganjal naprej. Dokaj sreča je bila čez naslednjih 5 minut, ko je mimo kot naročeno pripeljal taxi. Po mimi barantanju, smo že sedeli in se peljali domov.

Prispeli smo ravno pravočasno za demonstracijo kuhe z vročimi kamni. Govoriva namreč o tradicionalni samojski pripravi kosila, katere priprava poteka na odprtem ognjišču in segretih lavinih kamnih. Med segrevanjem kamnov začno pripravljati hrano, ki se bo pekla oziroma kuhala na ognjišču. Najprej pripravijo kokosovo mleko. To naredijo tako, da kokosovemu orehu najprej olupijo zunanjo lupino, potem odprejo notranji oreh in odstranijo sok (ponavadi ga popijejo). Potem kokos naribajo, da dobijo kokosovo moko, ki jo karamelizirajo tako, da jo enostavno dajo nazaj v kokosovo lupinico in vanjo povaljajo segrete kamne. Nato jo ožamejo skozi preplet vrvic in kokosovo mleko je pripravljeno. Za vse, ki ga še niste pokusili, naj vam zaupam, da je zelo okusno in da se na vročini zgosti. Ko je mleko pripravljeno je čas, da se ga zavije v liste rastline taro. Iz listov naredijo posodico v katero zavijejo mleko. Potem to zavijejo v bananin list, nato še v list kruhovca. S prav posebno tehniko pripravijo žogice, ki se bodo kuhale na vročih kamnih. Ko je to pripravljeno olupijo sadež kruhovca, korenino rastline tara in vse skupaj položijo na dobro segrete kamne. Nato celotno ognjišče prekrijejo z listi bananovca in kruhovca ter kuhajo 45 minut.

Po tem je sledilo več kot zasluženo namakanje, nato tuš in seveda tradicionalna večerja. Sestavljena je bila iz kruhovca, taro korenine, palusamija (kokosova krema zavita v taro liste) ter tune mariniranev kokosovem mleku s kumarami in paradižnikom. Najedla sva se kot pujska. Na večerji je bila tudi starejša gospa, ki je praznovala rojstni dan in ker smo ji tako lepo zapeli, nas je počastila z rundo piva in koščkom torte.

Nato smo spili par rund Vailime oz. domačega pirčka in počakali, da je šefe zmešal Kavo oz. eno njihovo zmleto korenino, ki naj bi imela magične učinke. Zanimiva stvar, ki ti malce omrtviči jezik, za kaj več bi pa verjetno morali popiti kakšno kokosovo lupinco več. Več pa spet na slikah.

In tako se je končal še en zelo prijeten dan.

Čavs