Dogodivščine vzhodne obale

Oamaru je eno prav prijetno mestece, ravno prav veliko za sprehod in polno prastare krame, ki jo najverjetneje najdeš samo še na Novi Zelandiji. Staro mestno jedro je zelo netipično novozelandsko, saj je polno hiš iz viktorijanskih časov grajenih iz apnenca. V vsaki hiši se skriva nekaj posebnega, lahko se vrneš v viktorijanski čas in se oblečeš v oblačila tistega časa (smeha polna hiša), lahko opazuješ umetnike, ki klesajo apnenec in izdelujejo neverjetne umetnine ali pa se usedeš na staro viktorijansko kolo in se odpelješ po mestu (če ti uspe). Mesto ima tudi varilnico whiskeya, ki pa je nisva obiskala, ker naju je čakalo še veliko vožnje tisti dan, ki je po nekaj kozarčkih sigurno nebi zmogla (: Mesto ima tudi redne morske obiskovalce, pingvine, na katere opozarjajo table po mestu. Seveda nisva mogla iz svoje kože, zato sva se odpeljala nekaj kilometrov stran na plažo imenovano Bushy, kjer sva preživela prav prijetni sprehod v družbi rumenih pingvinov in tjulnov.

Nato sva nadaljevala pot ob obali, kjer se nama je za vsakim ovinkom odpiral čudovit razgled na morje in se ustavila na delu, kjer se je narava zanimivo poigrala s plažo. Sredi nje ležijo kroglaste in ovalne skale, kot bi jih nekdo pripeljal tja in iz njih naredil atrakcijo. Gre pa le za skale, ki so nastale kot posledica nalaganja trših kamenin, ki so pokukale na plan po tisočih letih erodiranja obale.

Pot sva nadaljevala mimo različnih točk, kjer se sončijo tjulni in morski levi, dokler najin avto ni zakašljal, da mu je zmanjkalo bencina (: Zapeljeva na kraj, jaz vzamem kantico, dvignem prst in gremo štopat. Največji špas je bil ta, da nama je zmanjkalo bencina 1,5 km pred mestom, kjer sva se nameravala ustavit za tankat. V dobre pol ure je bil problem rešen, tank poln, avto poln smeha in že sva dirkala naprej proti Dunedinu.

Dunedin je prav prijetno mesto in je najstarejše mesto na Novi Zelandiji. Najprej sva se sprehodila po centru mesta, nato pa sva se odpeljala pogledat najbolj strmo ulico na svetu imenovano Baldwin ulica. Pot na vrh je bila kar utrujajoča in pogled navzdol fascinanten. Svaka čast voznikom, ki pripeljejo na vrh (:

Prišel je čas, da zapustiva Dunedin in tako sva se po strmi in ovinkasti cesti odpeljala ven iz mesta, kjer naju je čakala še ena zanimiva tura. Sprehodila sva se po travnati pokrajini, ki naju je pripeljala do strmih klifov in tunela, ki ga je dolgo nazaj veleposestnik iz Dunedina dal izdolbsti za svojo družino, da bi ta imela dostop na obalo. 77 stopnic dolg tunel je izklesan direktno v skalo vse do obale. Seveda sva preiskala vsak kotičke obale in vsak prepad ob klifih in zadovoljna zaključila še en zanimiv dan.

Sedaj je bilo potrebno poiskati le še prostor za spanje. Mini počivališče s pogledom na morje, je bila odlična opcija. Skuhala sva si kar v avtu, ker je bilo zunaj precej vetrovno, si pripravila ležišče in ob polni luni, ki nama je svetila direktno pred avtomobilom, trdno zaspala.

Lahko noč…