Ker so nama do konca tropskega dopusta ostale samo še 4
noči, je bil danes zadnji čas, da greva še malo pogledati na ''glavni'' otok –
Upolo. Na netu sva že na NZ malo pogledala za luštnimi namestitvami in imela
plan iti takoj na jugo-vzhodni del, kjer so spet čudovite plaže in kjer je bil
pred parimi leti tsunami, ki je poklatil skoraj vse pred sabo. Seveda ni šlo po
planu (:
Če sva imela zjutraj spet srečo, da se je cela banda od
včeraj prav tako selila v glavno mesto Apia in sva se z njimi lahko peljala do
trajekta in mesta, pa je bilo prvo presenečenje, da ob 10ih zjutraj ni bilo
trajekta. Narobe gledali na urnik in smo tako 2 uri čakali v pristanišču. Nič
hudega. Nato sva šla do info centra in se pozanimala za nastanitvijo in imela
takoj smolo, ker so se tipi, ki rihtajo prevoz tja, pred pol ure odpeljali
nazaj. Bova šla pa pač na bus… Greva najprej v štacuno po mal fasnge in seveda
po vodo potem pa na štacion. Čakala sva ko majmuna na bus, ki ga seveda nisva
dočakala. Dobro uro in mi je že odklenkalo, tako da sva se hitro namestila v
istem motelu kot prvo noč in šla na sprehod po Apii ter spet skozi market. Vmes
sva še poklicala, da naju ne bo in kdaj lahko računava, da naju poberejo jutri.
Vse OK in po hladnem tušu v postelji že smrčala v duetu (:
Ko sva prispela v Fao Fao beach fales sva srečala že nekaj
poznanih obrazov, ki so z nama stanovali že prvo noč na Samoi. Kje se ne
najdemo (: Sicer spet švabeki, ampak takle mamo. Prvi dan sva se samo malo
namakala in po večerji kaj kmalu zaspala. Naslednje jutro pa sva že imela
splaniran izlet v To Sua trench oz. v en mini park kjer se je lava zlivala,
imajo en mini blow hole in poleg čudovito urejenega vrta glavna atrakcija,
luknja napolnjena z morsko vodo, v katero se spustiš po 15 metrski lestvi.
Čudovito plavanje… Sicer nisem gledal na uro, ampak se mi zdi, da sva v luknji
zapravila skoraj dve uri.
Ker sva se zjutraj na izlet odpeljala s šefom, ki je takrat
spet odhajal v Apio, sva bila brez prevoza za nazaj. Glede na to da bi bilo
dobri 2 uri hoje po 30°C in visoki vlažnosti kar malce nečloveško, sva seveda
upala, da naju čim prej sreča avtobus. Tokrat je bila spet na vrsti sreča in
sta naju prehitela delivery boya, s katerima smo bili skupaj na večerji par
noči nazaj in sta se naju spomnila od zadaj (se mi zdi koga bolj) in naju brez
da bi štopala odpeljala več kot ¾ poti. Super…
Sledilo je spet namakanje in večerja, nato pa sva ob pirčku
poslušala domače mladiče prepevati ob ritmih kitare.
Spet en čudovit dan. Sploh zato, ker se ponoči malce zlije
in ohladi ozračje, ker drugače bi bilo skoraj nevzdržno (:
Čavs
No comments:
Post a Comment