Catlins obalna pot

Počivališče se je izkazalo za enkratno. Ne le, da se je zelo lepo videlo luno, sva se zbudila v prelep sončni vzhod s pogledom na obalo in bližnje otočke. Poleg tega pa sva kmalu ugotovila, da je bilo to počivališče zadnje s pogledom na morje, ker je po parih kilometrih cesta zavila v notranjost. Ta dan sva zajtrkovala tople sendviče na popotniški način.

Prva točka dnevnega reda je bil Nugget point, kjer je svetilnik in zelo lep pogled na skale, ki gledajo iz morja. Načeloma se da videti tudi morske leve, tjulnje in pingvine, ampak jih prav veliko ni bilo. Nekaj se je slišalo tuljenja in na poti sva opazila par igrivih tjulnjov, a se nisva preveč obračala.

Pot je sledila skozi vasice do jezera Wilkie, kjer se lepo vidi različne faze rastja od jezera proti gozdu. Na poti je bil cel kup slapov, ampak vse bolj ubogo, zato se nisva nič ustavljala. Ustavila sva se samo pri Niagara slapovih, ki pa so bolj kot ne zajebancija za turiste. Za njih sta nama povedala Nemca na Samoi, ker jima je Anita povedala, da sem tak fan nikakvih slapov (:

Pot sva nadaljevala v Curio zaliv, kjer se zelo lepo vidi fosilne ostanke gozda v skalnati obali. Fosili so prastara drevesa, ki jih je ujela poplava in jih nato nekako zalila s peskom in se je super hitro strdilo vse skupaj. Tam je bil tudi en mini zalivček, kjer so bile notri ogromne alge in je bil pogleda na to zelo zanimiv, kot špinačni zeleni rezanci v nekakšnem požiralniku (: Proti večeru naj bi se tudi tukaj dalo videti pingvinčke, a sva bila tukaj precej prezgodaj. Poleg tega pa se je zaradi sezone že večina njih poslovila od kopnega in se vrnila v morje. Pot sva nadaljevala 15km po makadamski poti do Slope pointa, ki je najjužnejši del Nove Zelandije (brez otoka Stuart seveda). Tekom poti so naju spremljala zaradi vetra ukrivljena drevesa in seveda stalna praksa teh krajev – ovce.

Naslednja destinacija je bil Invercargill, kjer sva opravila mini šoping in se malo okrepila v McDonaldsu, ob tem pa seveda preverila elektronsko pošto. Ura naju je priganjala naprej, ker sva bila zmenjena z bivšim sodelavcem Petrom, kjer smo ponovno malo klepetali ob pivu, nato pa pot nadaljevala proti Te Anauju, ki je izhodna točka za Milford Sound. Dan sva zaključila v Clifdenu, po dobri uri nočne vožnje v mini kampu, kjer sva si na hitro skuhala večerjo in postlala v prtljažniku za presenetljivo toplo noč.

Do naslednjič…