Ledenik Franc Jožef

Če je slučajno kdo spregledal, sta pod to objavo še dve novi ;)

Po zajtrku in pripravi malice za celodneven izlet po ledeniku, sva se odpeljala nazaj v center, se pofočkala na recepciji, kjer so naju opremili z vsemi možnimi stvarmi za na ledenik. Ker se je obetalo lepo sončno vreme, sva hlače in jakno pospravila v nahrbtnik, obula sva le nepremočljive gojzarje na katere smo kasneje nataknili tudi dereze.

Nekaj čez deveto nas je skupinica 40ih pridno sedela na avtobusu, ki nas je odpeljal do parka, ki je izhodišče za ogled ledenika. Po krajši hoji po kamniti bivši strugi ledenika smo prispeli do točke, kjer smo nadeli dereze in se končno spoprijeli z mogočnim ledenikom. Izlet je trajal do 6ih zvečer, same hoje po ledeniku pa je bilo okoli 6 ur. Med samo hojo smo poleg vsega ledu šli v naravno ledeno votlino globoko precej (sam sem šel notri le kakih 20m, nato pa nisem več videl), pili ogromno let staro čisto ledeniško vodo, najprej slišali pokanje in lomljene ledenika, nato pa še videli kako vse skupaj pade v reko – ogromni kosi in strašen zvok. Zanimiva izkušnja je bila tudi mini off-road (divja) hoja po razpokah, ki so bile široke komaj za enega človeka.

Po vsej tej hoji sva bila na koncu tako izmučena, da bi samo padla v posteljo in spala 3 dni, a je bil v izlet vključen tudi vstop v hot poolse, ki so pasali kot ata na mamo (: Najprej sva se ogrela na 38°C, nato pa nadaljevala v 40ko, se do konca skuhala v 42°C vodni savni, nato pa šla nazaj na ''ohlajanje'' v 38ko. Za tem sva bila pomoje še bolj utrujena kot prej in se nama (bolj Aniti) je misel na spanje v avtu in kuhanju v temi bolj kot ne zdela nočna mora, ampak je seveda sledilo še eno rojstnodnevno presenečenje, ker sva imela rezervirano sobico v idiličnem hostlu, kjer sva si v miru skuhala in se nato še konkretno naspala.

Zjutraj je sledil že dobro poznan ritual, le da je bil tokrat zraven še hiter tuš in že sva bila na poti naprej po vzhodni obali. Ta konec NZ nima kaj prida zanimivost oz. vsaj ne za naju, tako da sva se za par slik ustavila na eni razgledni točki, nato je sledila pot do Pancake Rocks oz. kamnov v obliki palačink, kar se lepo vidi na slikah. Tukaj sva šla na sprehod po temu narodnemu parku in nadaljevala pot proti Motueki. Vmes sva se ustavila še ob najdaljšem visečem mostu na NZ, dolgem nekaj čez 100 metrov in je bila meni hoja po njem sila zabavna, Anita pa se je kar malce bala (: (v resnici sem snemala pot po mostu in mi je tresenje, ki ga je povzročal Aljaž, pokvaril filmček (: )

Preden sva prispela v Motueko, sva pojedla še eno zanimivo sadje Kiwiano, ki je po okusu še najbolj podoben grozdju, čeprav je izgled nekaj posebnega. Tukaj sva bila prvi dan zmenjena z Nemko Manu, ki je kratek čas delala z Anito in Barbi v prvi kiwi pakirnici in smo se v tem času precej pobondali. Kot nalašč je bil ta dan sobota in St. Patrick's day in zmenili smo se v lokalnem Irish pubu. Za začetek je padla runda temnega irskega piva, nato pa smo zaradi cene nadaljevali z domačim zvarkom. V pubu sva srečala poleg Manu še njeno kolegico o kateri bo beseda tekla naslednjič, punco iz Amerike s katero smo bivali v Aucklandu ter Kanadčana, ki je bil za kratek čas v Taurangi.

Po nekaj rundah smo se poslovili od Pattyja in vesele druščine ter se odpravili spat v svoja vozila (: