Južni otok Part I.

Vse je šlo gladko čez kontrolo in že smo se peljali proti Christchurchu. Poleg mene je sedel en indijc in se tresel kot kakšen suicide bomber tik pred pokom, ampak se je nato izkazalo, da je boječka oz. ga je fest scat tišal pa ni upal rečt, če se mu umakneva (:

Po pristanku sva nabrala nekaj info materiala in se skobacala s kufri do parkirišča, kjer sta naju pričakala Matt in Bree in naju odpeljala v mesto k njima domov oz. v hišo kjer stanujeta. Pred vhodnimi vrati sta naju je samo še vprašala, če imava rada pse. Tip, ki prav tako tam živi ima dva ful fina kuža, sicer mešančka (še najbolj sta bila podobna labradorcu in pitbullu), ki sta naju oblizala in objemala kot da bi bila najina. Tam je bil še Brandon (še en kolega iz Bell Lodgea) in smo najprej popili eno pivo in seveda ropotali vse povprek kar se nam je dogajalo od kar smo šli svoja pota.

Zjutraj sva skočila na bus in se odpeljala do rent a car stavbe, plačala še preostanek zneska in se odpeljala v štacuno po fasngo za naslednjih nekaj dni. Nato sva se vrnila v hišo, napakirala cunje za naslednjih 16 dni in se odpeljala na obrobje mesta, kjer stanujeta Phil in Alison. Phila na žalost nisva srečala, ker je bil v službi, smo se pa srečali z angleškim parom, ki sta kakšen mesec nazaj prenočila pri nas. Ker naju je čas malce priganjal, sva se usedla v avto in odrinila na pot.

Spotoma sva še nalila poln rezervoar bencina, da nama ne bo kje sredi ničesar slučajno kaj zmanjkalo in šla v smeri jezera Tekapo. Ta konec je znan po seveda jezeru in sedaj, ko so sprejeli sklep o rušitvi Christchurchske katedrale, po kmalu najznamenitejši cerkvi na Novi Zelandiji. Tja sva prišla že ob temi, a sva se nekje vmes že ustavila in skuhala kočerjo (nekaj med kosilom in večerjo, kdor ne ve). Na sporedu so bili seveda makaroni s paradižnikovo omako, najbolj pogosta backpackerska hrana. Prvo noč sva spala kar nekje za cesto, ker se mi ponoči ni prav preveč dalo iskati boljšega mesta in se je zjutraj izkazal za zelo prijeten kraj. Po zajtrku in kavici sva odrinila do jezera, postavila ''piramido'' in poslikala zanimivejše.

Že sva bila spet v avtu in nadaljevala pot za Aoraki oz. za Vas gore Cook. Tako hitro gre vse… Par dni nazaj skoraj pri ekvatorju, sedaj pa ob ledeniku. Neprecenljivo. Tukaj sva imela v plani en krajši trek do Kea Pointa in malce daljši do doline Hooker, kjer je ledeniško jezero in seveda tudi ledenik. Obe turci sta bila zelo prijetni, ne glede na to, da je bilo vreme malce hladnejše in da se je pripravljali no dež. Več o tem naj povejo slike.

To je bilo za ta dan vse, sledila je samo še pot do Oamaruja, kjer je bila najina naslednja postojanka. Ker sva bila že dva dni brez tuša in 14 dni brez pralnega stroja (Samoa pač ne slovi po njih), sva se že drugo noč želela zbasati v hostel, ampak ostala praznih rok, ker je bilo vse zasedeno. Tako nama je preostal samo še počitniški park oz. kamp, ki pa je roko na srce dokaj zasoljen. Skoraj ista cena za hostel kot kamp, s tem da še vedno spiš v avtu. Nič ne de, treba je bilo oprati cunje in po vročem tušu je bilo vse pozabljeno.

Toliko za začetek.

Čavs!